Zaznavajoči razum je v zaznavanju igra abstrakcij. Najbrž nima smisla hvaliti gibanje zaznavanja in tisto, kar je čista sebe vednost kot taka. Cilj duha ni v tem, da povzdiguje izpolnitev zaznavajočega razuma, ki je neki predstavljeni abstraktni svet v razločkih. Duh predmetne substance namreč ne vzpostavi, če povzdiguje čisto sebe vednost ali gotovost njega samega. To je namreč natanko tisto, kar je svet zavesti v svoji abstraktni predstavitvi. Zavest si daje predstavo čistega prepričanja, kar je razpršeni svet v posamezne misli ali neposredno čisto vedenje kot prepričanje.
Duh ne razvije predmetnega sveta, zakaj bolj kot svet v postajanju ga vznemiri občutek božanskega. To pa so mnogovrstne oblike omike in vednost kot taka, ki je abstraktna in daje prednost čistemu jazu. Ta povzdiguje osebno prepričanje, ki stopi v eksistenco, zakaj tako je za druge. Zato ni čudaško, da sta danes čista sebe vednost in čisti jaz povsod čaščena, čeprav svet ni nič umnega. A to zagotovo ni, kajti čisti jaz se ne ukvarja z gibanjem predmetne substance in njenim posredovanjem, marveč s predstavitvami nadčutne prikazni. Ob tem naglasimo, da objektivne izpolnitve ne doseže, ker je zadovoljen s svetom, ki ga podarja zaznavajoči razum z igro abstrakcij.
Tisto čisto notranje vedenje samega sebe je služba božja. Bivanje vedenja je izrekanje nečesa občega. Z izrekanjem postane sebstvo veljavno, kajti le tako je zavest tole sebstvo kot sebstvo osebe. Zakaj vest je tisto negativno ali absolutno sebstvo, torej neposredno vedenje kot čutna zavest. To je zavest, ki se preganja in polaga dolžnost v besede, kajti tako oseba velja. Zavest izreka nagnjenje ali negativnost vsega določnega. Na ta način zavest izpolni občost s samo seboj. Tisto negativno je odsvojitev do biti in izrekanje vesti kot čisto sebstvo. Momenti zavesti so abstrakcije, ki se izgubljajo v drugi abstrakciji, kar je čista sebe vednost v nasprotju, ali, to je bivanje jaza, ki ima v nasprotju gotovost samega sebe.
Zaznavajoči razum ne pridela nič novega na stvari, ker je samo njegovo gibanje pomembno. Namreč, duh se danes ne ukvarja s stvarjo, ker se preganja s tistim, kar je svet zaznavajočega razuma. Ima močno željo po občutju in zato igro abstrakcij hvali skozi dejavno zavest. Prepušča se abstraktni omiki ter išče neposredno umnost. Stvar je v tem, da ga ne zanima posredovani in dejanski svet, ampak samo čista sebe vednost kot taka in svet čistega jaza; ta hvali neposrednost in enostransko abstrakcijo, zakaj je plen abstrakcij, ki ga preganjajo, ko izdeluje kako nasprotje ali možen svet.
Duh večkrat povzdiguje prepričanje, zakaj vest vedno poklanja konkretni prav. Vest je vedoče sebstvo, notranje vedenje samega sebe. Izrekanje vesti je sebstvo, ki stopi v bivanje kot sebstvo. Ob tem povejmo, da človeška duša ne poseduje sile odsvojitve in zato ne dospe do svoje sebi enakosti ali do proti postajanja, njen produkt je sebstvo kot tako. Najbrž zaradi tega hvali negativno sebstvo in abstrakten predmet čiste zavesti, prav tako osebno prepričanje in poštenost, ki pa ne doseže bivanja, kajti je le nekaj, kar ne izpolni svoje dejanskosti. Oseba torej izpelje konkretni prav, zakaj vest ne prenese nobene vsebine, zatorej je le negativnost določnega. To je čisto sebstvo kot obče, ki ni nič drugega kot gotovost samega sebe, potemtakem sebstvo kot izražena blaženost.
Sicer pa duh o moralni genialnosti ne beseduje, čeprav je vest tisto negativno njega. Vest biva kot sebstvo v sebi in dolžnost leži v čistem prepričanju. Prepričanje pa ni določna vsebina, zakaj vest nobene vsebine ne spozna kot absolutno. Vest namreč ve in počne samo tisti prav. Vest se torej ve prosto, kajti je tole sebstvo, ki stopi v bivanje kot sebstvo. Zakaj tisto, kar se imenuje vest, to je čista sebe vednost, ali, to je vedoče in hoteče sebstvo, ki ga zavest zgolj odpušča.
Izobražen duh večkrat prikazuje ravno to, da ga predmetni svet in njegova odsvojitev ne zanimata. Tako ni nenavadno, da se prepušča igri abstrakcij in da določenost sveta ne spoštuje. Potemtakem ni dejaven kot duh, ampak kot čisti jaz, ki povzdiguje svoje prepričanje. Tako sporoča, da čisto početje zavesti naredi za abstraktno stvar, ki se imenuje nadarjenost ali čista sebe vednost.