Filozof Hegel je zapisal: »Duh je vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi, v svoji drugo biti obdržati enakost s seboj.« Potemtakem duh ni zgolj neko navajeno obnašanje vedenja ali kako hvaličenje abstraktnega znanja, temveč je v miselnih določilih stvarni svet, tj. zavest umnega predmeta. Zakaj predmet kakršen je brez mišljenja in pojma je predstava ali ime. In ne le to, vednost kot taka ne pomeni nič drugega kot čisto vednost, ta pa je popolnoma abstraktna. To pomeni, da je nujno začeti spoznavati samega sebe v svoji odsvojitvi in nastajajočem vedenju. To so pojavne oblike duha, v katerih doseže čisti dojem. Zakaj le na ta način premaga tisto čisto abstraktno vednost, ki mu ne dovoli, da bi se ukvarjal s svojo odsvojitvijo, dejanskim predmetom in živo svobodo.
Naslednje kar filozof Hegel poudari pa je: »duh ima podobo dojema v svoji predmetnosti«. Zakaj duh, ki ni gibanje predmetne substance, je prazna beseda, potemtakem sploh ni dejaven kot svoboden duh, ki sebe postavi kot predmet. Duh namreč sebe ve kot graditelja sveta, kajti on je to, da svoj svet ustvari. Razen tega svoje svobode ne izpolni, če si sebe ne odsvoji in vedenja ne postavi kot predmet. Zakaj vse, kar ni gibanje substance, ni nič objektivnega in ne doseže nasprotja. Kar pove, da je nujno razumeti gibanje predmetne substance in njeno postajanje. Rečeno še drugače, nujno je dojeti element vedenja, v katerem substanca doseže svojo dejanskost ali proti postajanje.
Filozof Hegel v Sistemu vede zapiše, »da je mogoče moč duha izraziti edino skozi stopnje osvobajanja«. Torej je nujno brati Fenomenologijo duha, da bi človek začel dojemati samega sebe. Duh namreč, ki meni, da je z abstraktnim znanjem možno izpeljati tudi kak resničen svet, živi v prepričanju, da je mogoče z razumom in čistim jazom pridelati celo nekaj umnega. A to najbrž ne gre, kajti edinole gibanje realnosti in njej pripadajoče dejanskosti je tisto umno. In ravno gibanja danes duh ne upošteva, kajti stvarnega sveta ne prideluje, ker ga očara le svet onstran in čista vednost, ki jo povsod izžareva subjektivni jaz. In natančno to najbolj hvali duh, ki svoje odsvojitve in nastajajočega vedenja še ni začel spoznavati.
Cilj duha bi naj bil, proizvajati svobodo svojega znanja. Zakaj znanje kot prva določenost je abstraktno in formalno. Abstraktno znanje namreč ni krepkost, ki jo izrečeš in je takoj nekaj neposredno resničnega. To, da je igra abstrakcij danes tako popularna, za to gre hvala ne dojemanju duha in svobode. Zakaj predmet, ki ne doseže drugo biti, je le neka predstava ali pojava formalnega znanja, v katerem ima glavno besedo igra abstrakcij. In ravno to igro abstrakcij je vsak dan mogoče odčitati tam, kjer je dejaven duh. Duh prikazuje sebe kot tistega, ki ne vzpostavi nasprotja ali sebi enakosti, kajti zanima ga samo subjektivna izpolnitev, ki jo povsod slavi in povzdiguje.
Če se duh ne bo zavzemal za to, da samega sebe spoznava v svoji odsvojitvi, bo sebe še naprej proizvajal na ravni zaznavajočega razuma, ki je v zaznavanju zgolj igra abstrakcij. To je tisto, kar preprečuje, da bi naredil korak naprej in tako poskušal dojeti samega sebe. Namreč tisto, kar dovoljuje narediti korak naprej, je spoznavanje samega sebe v odsvojitvi ter postajanje substance v občih momentih, ki je tisto drugo, v katerem notrina substance doseže svoje nasprotje. Ob tem naj spomnim, da je pojem nastajajoče vedenje ravno tako pomemben, kot je pojem odsvojitev.
Zgornjim sem želel opozoriti na pojme, ki so vezani na odsvojitev duha. Zakaj duha je nujno spoznavati, če se želi napredovati v dojemanju samega sebe in svoje odsvojitve. Ni dovolj abstraktno znanje, kajti pomembno je tudi to, da človek dojame, kako si sebe odsvoji in je svoboden na sebi kot tisti, ki je obdržal enakost s seboj. Ob tem naglasimo tudi to, da duh ni pojem, ki ga je mogoče v enem dnevu spoznati. Heglova Fenomenologija duha je po mojem mnenju najtežja snov, kajti če se jo dojame površno, ni dojeta po vsej njeni globini ali nasprotju, tj. po gibanju substance in njenem postajanju. Naj poudarim še tole Heglovo misel: »kar ni umno, ni resnično«. Potemtakem bi naj bil cilj duha, da začne spoznavati gibanje substance, svojo odsvojitev in nastajajoče vedenje.