Pride čas, ko duh začne znova premišljevati svet iz izvora. Mogoče odkrije, kako se čas in prostor pojavljata skozi gibanje substance. Morda celo spozna, da je gibanje substance dosti bolj vabljivo kot abstraktno vedenje. Naj spomnim, svet ni samo vedenje kot tako, zato je treba čas in prostor razumeti iz gibanja substance, tj. iz elementa vedenja. Dojemanje časa in prostora sodi k odsvojitvi duha, kajti odločilno je, da si duh samega sebe odsvoji in da svoje vedenje odpravi v načinu postajanja. Rečeno še tako, duh bi naj dojel sebe v času in prostoru na dojemajoč način, če želi spoznati element vedenja in svojo odsvojitev.
Mogoče takšna dojemljivost sodobnega časa ni tako slaba, saj kaže, da bi naj duh začel raziskovati gibanje substance in njeno postajanje, ki je osnova za to, da se duh seznani s predmetnim elementom vedenja in s tem, kako si samega sebe odsvoji v načinu. Zakaj tukaj gre? Gre za to, da duh dojame, na kakšen način si svoje vedenje odsvoji in da spozna tudi to, da vedenja ne more kar tako proč metati in ga ob tem celo povzdigovati kot nekaj, kar je samo po sebi resnično. To ne koristi njegovemu razvoju, zato bi naj bil dejaven vedno v interesu gibanja predmetne substance. To hoče reči, da bi naj spoznal, kako je biti dejaven v načinu gibanja substance. To je bistveno dognati, zakaj le tako je mogoče delovati v interesu gibanja predmetne substance. Skozi gibanje substance namreč duh postavi odnos do sebe in do svojega vedenja. To je nujnost, zakaj duh je začel verjeti, da je njegovo vedenje en sam resničen svet. Namreč njegovo vedenje nastopa povsod kot nekakšen resničen svet, pri tem pa ne vidi, da se izgublja v abstrakcijah vedenja ali neresničnem svetu. Njegovo vedenje je namreč dobilo pravico nastopati v imenu predmetne substance, pa čeprav vedenja ne postavi kot predmet in sploh ni dejaven v načinu logične sovisnosti. Zaradi tega je nujno, da spremeni odnos do svojega vedenja, s tem pa odnos do gibanja substance.
Duh bi naj začel spoznavati svojo odsvojitev. To je tisti temelj, v katerem vedenje postavi kot predmet. Kar pomeni, da spoznava gibanje nastajajočega vedenja, logično sovisnost in čisti dojem. Zakaj element nastajajočega vedenja, ki je čisti dojem, proizvede razumno obliko postajanja, ona je tisto umno. Postajanje je torej temelj, v katerem istoimensko doseže svojo sebi enakost. To je oblika razdvajanja substance, ko notrina stopi sebi nasproti in je zrenje notrine v notrino ali zrenje nerazločnega istoimenskega. Na ta način substanca skozi gibanje notrine doseže svoj razloček ali sebi enakost, kar je drugo nje same.
To dojemanje duha na način gibanja substance je torej nujnost, ki jo duh ne sme prezreti. Treba je začeti na novo, ogledovati sodobna umetniška dela in se spraševati, kaj to duh raziskuje in čemu je to raziskovanje namenjeno. Čas je, da začne odkrivati notranji svet in pojavne oblike tega sveta, če želi resnično napredovati. K napredovanju sodi njegova odsvojitev in spoznavanje samega sebe. Glede na to, je nujno, da začne dojemati sebe iz osnove ali temelja, da bi dojel sebe iz gibanja časa in prostora, ki en drugega proizvajata skozi element vedenja, v katerem substanca doseže proti postajanje ali sebi enakost.
Za kaj torej gre v sodobnem času? Zlasti za to, da duh začne dojemati, da je spoznavanje samega sebe v odsvojitvi nujnost. Duh namreč ne more biti vseskozi dejaven na zunanji način, temveč tako, da je dejaven s principom in da svoje vedenje najprej postavi kot predmet, zakaj substanca ima svoje lastno življenje v njenem gibanju.