Duh in Drugo

Written by Jože Požar on 21 oktobra, 2012 – 6:48 dop -

         Duh se je v svojem razvoju dokopal do točke, ko mora sebe začeti spoznavati tudi po notranji strani; in to kot tistega, ki sebe odrine od sebe in se nadaljuje v postavljeno nasprotje ali sebienakost. In prav to prehajanje v svoje nasprotje že raziskuje sodobna umetnost svojimi stvaritvami. Ona prikazuje prav tisto, kar gre duhu danes po stopnji razvoja. Na ta način lahko vsak duh spremlja razvoj duha in se tudi vključuje v obravnave o njegovi odsvojitvi. 
 
 

Sodobna umetnost med drugim zrcali tudi to, da je njen predmet svobodna duhovnost. 
 
         Duh namreč naj ne bi bil zgolj opazovalec tega časa, temveč aktivno delujoč in produktiven na sebi. Na ta način duh sam sebe postavi v dogajanje časa in le tako si sebe predstavlja kot tistega, ki je v odnosu s seboj in ima na sebi svoj rezultat. Postaviti odnos s seboj je namreč prav tisti princip, s katerim si duh samega sebe zagotovi in se postavi kot predmet. Le tako je duh v nenehnem gibanju in prehajanju v tisto lastno Drugo, ki mu nazaj sporoča, ali je v odnosu s seboj. To vse seveda z namenom, da bi bil na sebi samozavedanje in prepoznan od sebe kot duh, ki samega sebe posreduje in je na sebi svoja določna podoba.

         Duh namreč ni zgolj to, da sebe dejavno izobražuje in se izpolni kot posredovalec vedenja. Duh je še vse kaj drugega in je predvsem najprej tisti, ki sebe na sebi kot Drugo postavi in je od sebe predstavljen v svoji določni podobi. Namreč, glede na to, da je duh v sebi brezduhovno sebstvo in torej nič vsebinskega, ampak ena sama gibajoča zavest, je še kako pomembno, da si duh samega sebe vzpostavi kot določno Drugo, ki je vedoči duh ali njegovo dojemajoče vedenje. To torej, da duh svoje brezduhovno sebstvo postavi kot čisto sebstvo ali kot določno postavljeno čutno Drugo, to bi bila njegova začetna odsvojitev. S tem namreč, ko duh sebstvo postavi kot postavljeno Drugo v splošnih momentih, s tem postavi razloček od sebe, ki ni nič drugega kot podoba čistega sebstva v obliki enostavnega dojema. Duh torej na sebi ni zgolj to ali ono, ampak je najprej postavljeno čisto sebstvo kot Drugo.

         Duh skozi gibanje zavesti in razdvajanje sebe postavi kot čutno Drugo. In kot je mogoče zaznati, z govorico sebe odriva od sebe in je tako postavljen v neki podobi nasproti sebi. Zdi se, kot da je njegov smoter edino v tem, da si samega sebe odsvoji kot Drugo. In res, kot Drugo je postavljeno čisto sebstvo, torej on kot tisti, ki se je sam s seboj posredoval skozi jezik. Skozi gibanje zavesti se odrine od sebe kot govorica in tako postavil na sebi svojo abstraktno podobo. Ona je postavljeno čisto sebstvo ali čisti dojem, njegova sebienakost kot Drugo.

         Drugo je torej izhodiščna podoba duha. Z Drugim si duh samega sebe zagotovi. Lahko bi rekli, z odsvojitvijo ali razdvajanjem postavi duh svojo sebienakost. V tej postavljeni realnosti duh torej biva kot svoje čisto sebstvo, kot Drugo.


Posted in Naivna metafizika | No Comments »

Post a Comment