Da je izobražen duh pomanjkljivo dejaven in ne dovolj ustvarjalen, o tem govori tedaj, ko je dejaven na način navajenega obnašanja vedenja, s katerim ničesar ne spreminja. K temu veliko prispeva avtoriteta izobrazbe, s katero si pomaga ohranjati pozicijo v družbi. Navajeno obnašanje vedenja uveljavlja tedaj, ko sveta ne jemlje resno in izpolni čisti jaz, ki pridobi abstraktno neposrednost. Tako se sebi pojavi, ko je nujno na hitro oblikovati kako subjektivno vednost. In tako ni nenavadno, da je njegov svet enostavna gotovost samega sebe. Se pravi, za njega gibanje in določenost sveta nista tako pomembna, kot je dejavnost čistega jaza, ki se spozna celo na to, kako narediš svet pameten in prijazen za druge. Skratka, izobražen duh poenostavlja svet na neposrednost in tisto neko pojasnjevanje, s katerim baje svet doseže dodano abstraktno vrednost, duh pa pridobi na priljubljenosti.
Neposrednost ni resničen svet, zaradi tega jo je nujno posredovati in razviti v drugo ali sebi enakost. Glede na to je tisto opisovanje in sestavljanje sveta le neko izdelovanje abstraktnih predstav. Kajti duhu ne gre za posredovanje sveta s seboj, ki doseže svojo razvejanost v občih momentih. Zakaj začetek mora biti nekaj posredovanega bodisi neposrednega. Filozof Hegel zapiše, »da ni ničesar, ne v nebesih ali v naravi ali pa v duhu ali najsi bo kjerkoli že, kar ne bi vsebovalo tako neposrednosti kot tudi posredovanja, . . . ». Pa je neposrednost, ki ni posredovana, nekaj abstraktno enostavnega. Torej nekaj, kar ni bilo posredovano s seboj.
Izobražen duh se danes predstavlja kot dejaven razlagalec sveta, ki da je premagal že mnoge svetove. A v resnici resnične izpolnitve ne doseže, kajti dejaven je tako, da zatrjuje in pojasnjuje čisto vednost. To nam pove, da se s posredovanjem in postajanjem substance ne ukvarja. Dejaven je namreč tako, da vedenja ne utemelji, ampak ga odrine od sebe kot neko gibanje razuma, s katerim pridela razločke, sebe pa ne izpolniti kot duha. In vse to menda zaradi tega, ker daje prednost navajenemu obnašanju vedenja, s katerim udejanji čisto vednost kot tako, ki jo predstavi kot razpršeni svet v abstraktne predstave, ki jih utrditi čisti jaz, ki je mojster za pojavni svet. Če smo bolj natančni, s stvarnim svetom se izobražen duh bolj malo ukvarja. Zakaj on menda verjame, da je mogoče z navajenim obnašanjem vedenja ravno tako izpeljati abstraktne svetove, ki se jih da pobarvati s kakim dodanim znanjem.
Izobražen duh torej udejanja sebe skozi vzajemno učinkovanje s seboj. In ravno to nazorno izraža skozi navajeno obnašanje vedenja, s katerim pridobi abstraktno neposrednost, ki pa ne doseže drugo samega sebe. Iz česa sledi, da je njegov abstraktni svet le nekaj občega. Se pravi, njegov svet je čista sebe vednost. Zavesti gre zgolj za abstraktni predmet, ki pa ni nič drugega kot neposrednost, v kateri je najti mnoge kategorije, s katerimi utrdi abstraktno neposrednost. Potemtakem je neposredni svet končen, saj ne doseže neskončnosti ali dejanskosti. To pa zato, ker z njim upravlja čisti jaz. On je namreč dejavnik, ki podarja izobražencu gotovost, ki jo potrebuje vsepovsod. In tako vidimo, da je izobražen duh ujet v pojavnost in vzajemno učinkovanje s seboj, s katerim pridela zgolj neposrednost. To pa seveda ni tisti dejaven duh, ki sebe naredi predmetnega in pojmi samega sebe.
Izobražen duh izžareva neposrednost, ki pa ne doseže posredovanja in postajanja. Tako sporoča, da sveta ne dojame iz posredovanja in postajanja. Zakaj dejaven ni v določilih neposrednosti in posredovanja, s katerim substanca v osnovi doseže proti postajanje.