Bojim se, da je duh danes dejaven površno in razčlenjevalno, pri tem pa ga ideja ne mika. Hegel je duha dojel kot tistega, ki sebe presega na način obče ideje, tj. skozi božanski pojem, kajti tisto obče je enostavni pojem. Duh bi naj bil dejaven po pameti božji ali tako, da sebe najprej postavi kot predmet; tj. kot odnos proti sebi, v katerem sta pojem in realnost nekaj enega. Pri tem začetnem vzpostavljanju obče ideje gre namreč za proti postajanje ali element vedenja, v katerem sta postavljena dva ekstrema notrine. To je metoda kot sila uma in določenost občega, ki je tisto začetno gibanje pojma kot enotnost s samim seboj.
V preteklosti so se filozofi zavedali, da je treba najti način, kako miselno opazovati predmet. Zaradi tega so poskušali na razne načine vzpostaviti vedo, da bi spoznali, kako duh samega sebe odpravi in vzpostavi svoje vedenje. Skratka, filozofi so razmišljali o duhu, da bi našli metodo spoznavanja, ki bi bila najvišji način razumevanja ideje. In to dojemanje ideje so razvijali v svojih delih različno ali vsak na svoj način. Zato lahko filozofi našega časa med seboj primerjajo njihova spoznavanja, pri tem pa sami razmišljajo o sistemu vede.
Filozofi našega časa bi naj razpravljali o sistemu vede, ki ga je vzpostavil filozof G. W. F. Hegel, zakaj on razvije pojem absolutne ideje. Edino tako bo filozofija kot sistem vede zaživela v vsej svoji resničnosti. Namreč tisto zunanje in pobesnelo analiziranje posameznih Heglovih del, ne doprinese ničesar k razumevanju sistema vede. Posebej tedaj ne, če se Heglovega sistema vede ne dojame kot celoto, ampak kot nekakšno abstraktno filozofijo, ki nima nobene notranje povezave.
Pri vzpostavljanju sistema vede so bili najbolj prizadevni Kant, Fichte in Schelling, ki so vsak na svoj način modrovali o sistemu vede. A sistem vede je uspelo vzpostaviti in razviti filozofu G. W. F. Heglu, ki ga je izpeljal v dveh delih: prvi del je Fenomenologija duha, drugi pa Znanost logike, ki je izšel v treh delih. Heglov sistem vede je torej tisti vrh filozofije, ki ga je treba razumeti kot celoto. Seveda pa sistem vede ni delo, ki bi ga lahko človek dojel z enim branjem. Tako zlahka pač to ne gre, saj je treba najprej razumeti prvi del, nato pa še drugi del, da bi dojel celoto. O nerazumevanju sistema vede pripovedujejo filozofi, ki so poskušali analizirati sistem vede. Analize kažejo, da sistema vede sploh niso dojeli, ali, dojeli so ga površno. Kajti za to, da bi kak duh sistem vede dojel, »se mora prekopati skozi dolgo pot«, če želi razumeti delo kot celoto, da bi lahko razpravljal ali kaj povedal o njegovem bistvu. No, kar se tiče mene, jaz lahko o sistemu vede povem le to, da so poglavja sistema vede in posamezne vsebine takšne, da jim človek le s težavo sledi, posebej tam, kjer filozof Hegel izvaja dosledna notranja in logična gibanja, s katerimi prikazuje »postajanje vede sploh in vedenja« ter tista gibanja, ki združujejo celoto sistema vede. Razen tega naj tukaj še omenim, da je prvi del sistema vede predpostavka drugemu delu.
Če torej želimo spoznavati predmet filozofije iz njegove izvorne osnove, potem je treba začeti spoznavati prvi del sistema vede, tj. pot odsvojitve duha in uvid duha v to, kaj je nastajajoče vedenje. K odsvojitvi duha spada predmetni element, ki ga Hegel razvija skozi podobe zavesti, samozavedanja, uma in duha. Ta pot odkrivanja nastajajočega vedenja nam odkrije, kaj je to absolutno vedenje. Brez tega spoznavanja ni mogoče dojeti sistema vede.