Da duh bogato govori o sebi in svojih nasprotnikih, je znamenje, da se bo nekega dne začel resno izkopavati iz svojega sebstva in bo tako vzpostavil odnos s seboj. Če tega ne bo storil, bo to oznaka, da še vedno utrjuje ljubezen do abstraktnega vedenja. Tako bo razodel, da spoštuje samo napredek in razvoj, da pa obstoja konkretnega sveta ne spoštuje. Ona čista ljubezen do abstraktnega vedenja mu zgleda sporoča, da se resnično spoznanje da doseči s subjektivnim znanjem in prepričanjem. Namreč, tista silovitost abstraktnega vedenja se običajno izteče v nekaj možnega, ki je nekakšno zunanje znamenje, da čista ljubezen do abstraktnega vedenja ni sposobna izdelovati nikakršnih resničnosti.
Zasluge za to ima vedoči Jaz, ki gleda samo naprej in se zanaša na abstraktni razum. Pa od tukaj toliko onih sijajnih predstav vedočega Jaza, v katerih tisto nastalo ni realno vedenje, ampak zgolj prežemanje abstraktnega vedenja, v katerem duh izgubi vezo z realno substanco in drugo-bitjo, ker vedenja ne postavi kot predmet. Zato so tisti doseženi rezultati nekakšne dobičkonosne podobe vedenja, ki jih je abstraktni razum združil v nekaj enega.
Če bosta navajeno obnašanje vedenja in zdravi človeški razum še naprej tako uspešno sodelovala, duh ne bo začel spoznavati elementa nastajajočega vedenja. Se pravi, svoboda, ki je po svojem dojemu vedenje o sebi, bo še naprej omejena na abstraktno vedenje in tisto, kar se spozna po sebi. A gre za to, da duh usmeri svoje zanimanje na nastajajoče vedenje in na to, kako si samega sebe odsvoji. To je tista osnova ali element vedenja, skozi katerega spozna metafizični pojem ideje, ki je čisti pojem. Le tako bo duh naredil korak proč od fiksnih pojmov razuma, na katere je omejena metafizika.
Metafizika namreč operira tako, da duh najprej odrine od sebe abstraktno vedenje, ki je nekakšen določen subjekt, ki eksistira kot vedoči Jaz. Kar pa še ni postajanje substance, ampak dejavnost vedočega Jaza, ki izdeluje lastni predmet (tisto koristno), ki ga reflektira in mu daje abstraktne momente nasprotja. Kar je veljavno sebstvo ali abstrakcija vedenja; torej zopet neki subjekt, ki ni dosegel svoje dejanskosti. Pravzaprav, vedoči Jaz nastopa kot samostojna zavest, ki proizvaja svoj lastni predmetni svet. Rečeno drugače, duh uveljavlja svoj lastni predmet, ki pa kot življenje končnega sveta, ne doseže svoje neskončnosti.
Ko torej zaznavamo moč metafizike, mi pravzaprav odkrivamo, kako si duh samega sebe odsvoji. In tukaj lahko uvidimo, da v tej nenavadni odsvojitvi ne pride do nobenega postajanja substance, ampak samo do ločevanja sebstva od čistega sebstva, ki je neki izgotovljen svet ali izražena oblast vedočega Jaza, ki uresniči prav to, da je njegov lastni predmet predstavljen kot nekaj brezodnosnega. Namreč lastni predmet je sebstvo ali njegovo vedenje, ki prehaja v drugo obliko in se nadaljuje kot prikazujoče se vedenje.
Duh, ki oblikuje abstraktne vsebine, ne doseže dejanskosti ali čistega dojema substance. Namesto da sebe vzpostavi kot predmet, odmetava abstraktno vedenje, ki je subjekt, ki ga uveljavlja vedoči Jaz. Potemtakem je duh prosto dejaven, saj se zanese na fiksne pojme razuma, na katere se omejuje ona metafizika. Ta pa pojavov ne gleda v gibanju in sploh ne v načinu postajanja, v katerem je obče razvejano v momente substance. Ko pa nekaj neposrednega ne doseže svoje dejanskosti v proti postajanju, potem je jasno, da je na delu metafizika, ki pojavov ne gleda v medsebojni zvezi, ampak kot nepovezane.