Duh in neenakost s predmetom

Written by Jože Požar on 10 januarja, 2016 – 7:34 dop -

         V časopisu sem prebral intervju z znanim filozofom, v katerem je filozof prideloval svet, ki ga je od sebe razločeval. Filozof se ni v nobeno stvar poglobil, ampak je odgovore dajal kot neko prehajanje v čisto dejanskost. Hočem reči, filozof ni poskušal delovati kot mislec, ki postavi enostaven odnos do sebe. Namesto da razvija realnost in njeno dejanskost, je udejanjal obče kot čisto gotovost individualnosti. Filozof ni bil dejaven kot tisti, ki je aktiven na stvari, ampak je deloval kot izobraženec, ki izvaja gibanje zavesti, s katerim je mogoče pridelati le neke določenosti, ki jih pojasni.

         Tisto, kar sem pogrešal v intervjuju, je stvar. Stvar je namreč tista, ki ne dopusti, da duh proizvaja poglede in mnenja o tem in onem. Kajti, takrat ko odmetava misli in podarja svoje razlage skozi umisleke, ki so zgolj videzi, ni dejaven nič kaj preudarno, ampak kot oseba, ki bistvo sveta opredeljuje kot neko sebe postavljanje. Gibanje samozavedanja sloni na tem, da si odsvoji svojo osebnost. Tisto namreč, po čemer on velja in ima dejanskost, je sebstvo kot negativnost njega samega. S tem pa nič takega ne utrdi, da bi lahko človek rekel, to je določenost čistega pojma, v katerem dojem ustreza predmetu. Zakaj vse tisto, kar ni določen pojem, je le neki smoter kot smoter. A stvar duha je v tem, da razgrne čisti dojem in da skozi element vedenja izrazi, da predmet ustreza dojemu in nasprotno. Tista prosta dejavnost zavesti namreč poklanja le obstoj individualnosti.
 
Neenakost-s-seboj-

Kar duh postavi pred sebe kot neko fiksno sebe postavljanje, to so neke določenosti, s katerimi udejanji obče. To je le dojem vedenja, ki pa ni gibajoča se sebi enakost, ampak čisti jaz sploh.
 
         Kadar duh predmet predstavi kot njegov čisti uvid, ostaja pri samem sebi. Na ta način pridela le negacijo samega sebe, ki je sebi enaka čistost. A duh naj ne bi bil dejaven samo tako, da podarja drugim abstraktne predstave in da smoter kopiči kot prehod smotra v dejanskost. Kajti popolnoma drugačno podobo ustvari takrat, ko ima pred seboj moment vedenja in moment vedenja negativne predmetnosti. To je namreč predmetni element, v katerem mišljenje substanco postavi. Filozof Hegel nekje zapiše: »veda te poti je veda izkustva, ki ga pridobi zavest.« Tisto namreč, kar je v zavesti kot izkustvo, je duhovna substanca, ki naj postane predmet mišljenja. Le tako si duh postane predmet, ki je kot pojem dospel do svojega čistega postajanja. In to razdvajanje neposredne substance imenujemo izkustvo, »v katerem se neposredno, ne-izkušeno, tj. abstraktno, najsibo čutne biti ali pa le mišljenega enostavnega, odtuji in potem iz te odtujitve povrne k sebi . . . ».

         No, ne glede na to, kako si je ugledni filozof samega sebe odsvojil, dejavnost duha ne more biti samo v tem, da svoje poglede izrazi kot početje zavesti. Obenem namreč razgrinja merilo vedenja skozi abstraktne predstave. Namreč, bolj ko je enostranski, bolj je nebistven. To pa je oblika, v kateri najde merilo za vedenje zunaj predmetne substance. Njegova neenakost s predmetom je njegova absolutna raztrganost.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Duh in neenakost s predmetom

Sorry, comments for this entry are closed at this time.