Kako pomanjkljiv je odnos politika do predmeta, ki ima svojo konkretno realnost in njej pripadajočo dejanskost, o tem največ govori on sam. Politik izdihava tisto dvosmiselno in obče, ob tem pa na hitro odmeče kako posamično predpostavko in podari upanje. Tako daje videz, kot da premaguje svojo lastno subjektivnost. Na ta način poklanja le abstraktne predstave, s katerimi obtiči v neposrednosti. Človek ne more verjeti, da politik modernega časa ne ve, da vsaki realnosti pripada njena dejanskost. Hočem reči, politik ne more biti dejaven kot kak humorist, ki realnosti ne jemlje zares. Namreč takrat, ko nima jasnega nazora do konkretne realnosti, takrat je dejaven nezadostno ali površno. Kajti tisto nedoločno poklanjanje posameznih misli je prej neka komična subjektivnost, kot pa izraz politika, ki se zaveda, da realnosti pripada njena dejanskost.
Politik se nemalokrat prepira sam s seboj in z nasprotniki, ki kot da so samo bistvo njegove aktivnosti. Na ta način daje videz, kot da je njegovo delo samo v tem, da svoje nasprotnike vznemirja s praznimi besedami. In zaradi tega je velikokrat dejaven natanko takrat, ko so aktivni njegovi nasprotniki. Takrat pa, ko bi moral jasno pokazati, kaj je v interesu ljudstva, takrat premaguje samega sebe. Tako da s tistim subjektivnim nagonom, ki proizvede le neko golo izrazno silo, pridela le neke razločke na sebi. Se pravi, kadar ni dejaven na predmetni substanci, takrat pač ni dejaven kreativno.
Ko je svet zgolj urejanje meglenega razmerja, potem tisto substancialno postane le osnutek in blodnja; potem realna substanca izgine v neke druge svetove, komična subjektivnost pa postane gospodar nad tistim, kar se pojavi v dejanskosti.
Nič ne pomaga, da v parlamentu sedijo doktorji znanosti, tj. izobraženci, ki so sposobni izražati abstraktno vedenje, če ne dojamejo religije ljudstva. Kajti tisto, kar bi naj duh parlamenta prideloval, to ni nič drugega kot zavest obče volje, ki udejanja religijo in svobodo, kakor je določena z dojemom in uvidom obče volje. Ta duh bi se moral zavedati, da ima država z religijo isti skupni princip, kajti religija ne pride od zunaj v parlament, temveč je prva notranjost države, ki sebe določa in uresničuje. Se pravi, tisto, kar je treba udejanjiti, to je religija, ki se jo mora izoblikovati kot svet, skozi katerega je princip ljudskega duha udejanjen. Pri tem pa je poglavitno to, da je religija udejanjena kot samozavedanje najvišjega bitja. To stremi izraziti, da mora religija stopiti v dejanskost, kajti samo dejanski duh ljudstva je tisti, ki nazaj pove, ali je religija realizirana kot najvišje bitje. Zakaj »država je bistveno izšla iz religije, v njej ima korenine.« Zaradi tega je še kako pomembno, da v parlamentu eksistira obči duh, tj. svetovni duh, in da je svet oblikovan v skladu z religijo. Mimogrede, tisto kazanje abstraktnega vedenje je le beg od realnosti in njene dejanskosti.
Vprašajmo se: ali je država nastala iz religije, ali je religija ljudstva že izginila iz države, ali ima država v religiji svoje korenine, in nenazadnje, ali ima država politično življenje zato, ker ima religijo? Odgovore na ta vprašanja bi naj poznal zlasti politik.