Ne gre sprejeti, da je danes liberalen duh dejaven svobodno in v načinu, saj z odmetavanjem lastnih misli ni mogoče izdelati sveta, ki bi bil resničen. Enako velja za konservativnega duha, saj tudi on ne pride dalje od abstraktne neposrednosti. Zato ne gre sklepati, da političen človek, ki udarja po nasprotnikih in izreka nekakšne abstrakcije vedenja, da je dejaven v interesu predmetne substance in obče ideje. Namreč svet, ki ni izpeljan s principom in ne doseže svoje dejanskosti, ni resničen svet. Če torej liberalen in konservativen duh ne izhajata iz sveta, ki bi bil v svoji osnovi določen predmetni svet, potem je prav, da pogledata, kaj to pred seboj izdelujeta. Tako bosta svojo dejavnost preverila, s tem pa mogoče tudi prišla do spoznanja, da svet ni le abstrakcija vedenja, temveč svet, ki biva ustvarjeno.
Ugasnil je namreč čas, ko se je hvaličil napredek, popustljivost, širokosrčnost in progresivnost. To nedoločno napredovanje ne zadostuje več, kajti svet gre v določenost in mora biti določen na sebi. Pa tisto gnanje duha prek možnosti in kategorije, ne zadostuje več. Tu je zdaj čas, ko je človek stopil v notranjost, torej v sebe, da si svoje vedenje odsvoji in ga postavi kot predmet. In to je bistveno vedeti, da bi lahko dojeli ta čas in odsvojitev duha, ki bi jo naj raziskovali filozofi in sodobna umetnost. Duh je namreč tisti, ki svet dojema iz gibanja in postajanja, pa zato ne gre vztrajati pri starem razumevanju časa, kajti duh bi naj bil dejaven svobodno in s ciljem, da udejanja predmetni svet kot določen na sebi.
Da je svet nedoločen, o tem pripoveduje tudi politik, ki se vznemirja z abstrakcijami vedenja, določenost predmetnega sveta pa bojkotira. Zato je njegov svet dostikrat igra vedenja ali izraženo početje zavesti, iz katerega največkrat izpelje raznotere možnosti ali kako praznoverje. To pa je tisti brezmejen svet vedenja samega sebe, ko subjekt izpolni le sebe kot čisto nastrojenost. Na ta način politik predmetnega sveta ne izrazi skozi gibanje, ampak kot izrekanje čiste sebevednosti.
Zdaj torej ne gre več za to, da političen človek izdeluje tisti neki svet možnosti, temveč da si svoje vedenje odsvoji in ga postavi kot predmet. Se pravi, naloga duha ni samo v tem, da povzdiguje napredek in brezglavi pohlep denarja, temveč da stopi v notranji svet in da svoje vedenje postavi kot predmet; le tako bo lahko dejaven v interesu predmeta in obče ideje. Kajti zdaj gre zlasti za to, da je dejaven v interesu obče ideje, zakaj obča ideja ima v sebi določilo protipostajanja. Hočem reči, zdaj ne gre samo za napredek in razvoj, temveč za izpeljavo obče ideje, ki jo je treba postaviti v njeni absolutni sovisnosti. To je oblika, ko realnost doseže izpolnitev v svoji dejanskosti ali sebienakosti. Pa je oni svet možnosti, s katerim se hvaliči domiselnost politika, nekakšno zapravljanje časa. Čas namreč narekuje, da je treba spoštovati temelj ali tisto, kar je v osnovi razvejani čisti dojem realnosti. In ne leto, čas zahteva, da politični človek svoje vedenje postavi kot predmet. Kajti le na ta način je mogoče delovati v interesu predmeta in obče ideje. Zakaj brez posredovanja in postajanja predmetnega sveta je svet zgolj abstrakcija vedenja ali tiste neke možnosti, ki jih duh najde v sebi.
Torej, liberalen in konservativen duh morata začeti spoštovati predmetni svet in nehati slaviti abstrakcije vedenja. Zakaj svet ni le abstrakcija vedenja, temveč določen svet v svoji osnovi, katerega resničnost je mogoče izpolniti skozi gibanje in postajanje substance.