Duh interpretira sebstvo zavesti in prek izrekanja izdeluje svojo podobo

Written by Jože Požar on 2 februarja, 2014 – 7:33 dop -

Ko pazljivo prisluhnemo duhu, ki odpušča sebstvo zavesti, ki ga prosto odrine v bivanje, izpadeta vprašanji, kaj je tu predmet in ali ni smoter tega duha samo v tem, da interpretira svoje sebstvo. Odgovor bi bil, kjer geniju ne gre za predmet, tam pač uveljavlja svoje čisto sebstvo kot neko prazno vedenje. Zakaj tista čista podoba, ki jo duh z interpretacijo sebstva zavesti pridela, ni nič drugega kot čisto sebstvo osebe, ki pa ni predmet.
 
Interpretator-svojega-sebstva

Takšen idealizem neposredno izreka, jaz sem sebstvo zavesti.

 
Duh, ki nastopa v javnosti kot razlagalec kake reči, usmerja aktivnost tako, da tista neposredna reč na sebe dobi abstraktno predstavo, ki je zgolj njegovo sebstvo zavesti ali čista dolžnost kot čisto vedenje. Drugače rečeno, duh interpretira sebstvo zavesti, s katerim pridela tisto neko podobo njega kot osebe. To je on kot sebstvo osebe, abstraktna dejanskost čistih momentov; oni nastopajo kot prazno sebstvo substance, ki stopi v bivanje skozi izrekanje in je neka čista abstraktna predstava. Ona je njegova zagotovost, tole čisto sebstvo zavesti in nobena druga realnost. Duh sebe izpolni v čisto obliko sebstva, s tem pa doseže svoje nasprotje, ki je bivanje abstraktne dejanskosti. To je tista obča sebe vednost, ko si stopita nasproti oba jaza, katerih sredina je zagotovost kot čisto vedenje. Ali, to je prikazujoči se svet čiste sebe vednosti, ki je čista dolžnost kot sebstvo zavesti.

Razumnika tukaj dojemam kot tistega, katerega sebstvo on odpušča kot neko bivanje, ki je njegovo čisto vedenje. Razumnik namreč sebe pozna kot dejavno zavest, ki je sposobna interpretirati sebstvo. Se pravi, razumnik svojim interpretiranjem prenareja sebstvo v čisto sebstvo, ki je njegovo vedenje in zagotovost, skozi katero natančno vzeto zre sebe kot udejanjeno sebe vednost. Njegov cilj je, da prek izrekanja čistega sebstva izrazi vedenje kot tako. To je tisti čisti jaz kot tale jaz. Njegova zagotovost je čista abstrakcija in nič drugega. On samega sebe odpravi kot udejanjeno čisto sebstvo, ki je oblika njegove prepričanosti. To je torej on kot čista in nedovršena zavest, ki mu je nastala skozi interpretiranje njegovega naravnega sebstva, ki je kot čisto sebstvo sebi enako vedenje.

Vedenje razumnika obleži v izrečenih besedah. On izrazi neki zdajle, ki ga predstavi kot resničnost, s tem da tega bivajočega ne pokaže kot občega in izpeljanega iz neposredne substance. Zakaj ne, zato ker njegov smoter ni v tem, da postavi sebe kot predmet. Tisto, kar prikazuje, je njegova sebe vednost, ki pa ne izvira iz nobene določne neposrednosti. On torej izreka le zor samega sebe, s katerim si sebe odsvoji do biti, do sprevrženega sebstva zavesti. Na ta način odpravi samega sebe kot vedoče sebstvo, ki ga kot interpret prosto odmeče v momente. Na ta način sestavi podobo čiste sebe vednosti, ki ni nič drugega kot tisto drugo kot čisti jaz ali njegova zagotovost. To je torej drugo sebstvo, v katerem on nastopa kot čisti jaz ali oseba, ki svojega sebstva ni vzpostavila kot predmet.


Posted in Filozofsko zrno | No Comments »

Sorry, comments for this entry are closed at this time.