Danes se povzdiguje abstraktne oblike vedenja, le redkokdaj pa se kaj izrazi o dejavnem duhu, katerega smoter je, da pojem ustvari. Duh daje videz, kot da kaj višjega od abstraktnega vedenja kot takega ne obstaja. Očitno je prepričan, da predmetni svet ni nič drugega kot bivanje abstraktnega vedenja, ki je oblika čiste zavesti. Na ta način pa svet ni premagan skozi postavljeni čisti pojem, v katerem je identiteta razvita v občost.
Ko človek začne verjeti, da je mogoče dojeti golo obliko abstraktnega vedenja kot neposredno resničnost, je to znamenje, da je zadovoljen sam s seboj in s tistim, kar je le naka vera sveta izobrazbe. Ta duh očitno odseva, da ga kaj več od spoznanja tistega, kar je, ne mika, saj je zadovoljen s tistim, kar postavi pred sebe kot abstraktno vedenje in je neka neposrednost ali vsebina po sebi. Smoter duha je potem samo v tem, da neposredno artikulira obliko abstraktnega vedenja, ki pa je oblika čiste sebe-vednosti, s katero si zagotovi le samega sebe kot tistega, ki je s posredovanim abstraktnim vedenjem izrazil svojo moč. Ta pa ni nič drugega kot miselni svet ali sebi enako abstraktno vedenje.
Tisto, kar danes duh premaguje, to je le lastna subjektivnost. To je instinkt resničnosti, s katerim premaga le svojo subjektivnost. To pa je subjektivni idealizem, ki objektivni svet razgradi v oblike abstraktnega vedenja.
Mnogovrstne abstraktne oblike vedenja so čiste abstrakcije realnosti, ki ne glede na to, da ne prehajajo v nič sebi drugega, dobivajo priznanje in se jih kar naprej hvaliči kot umno spoznanje, pa čeprav gre samo za abstraktno obliko vedenja. Še več, abstraktno vedenje je razumljeno kot kaka neposredna umnost, ki jo zmore izdelati samo inteligenca ali kak duh z najdebelejšo izobrazbo. Želim reči, ker izobraženstvo nima za svoje pridelke nobenega merila, se tisto, kar je predstavljeno kot abstraktno vedenje, šteje kot intelektualni izdelek. Na žalost pa tak pridelek vsebuje tudi to, ta tisto, kar se kot vsebino prikazuje, ne izhaja iz ničesar postavljenega in sploh ni nič takega, kar bi bil razviti pojem predmetne substance ali popolna realnost. In to se dogaja in je mogoče zaznati, ker je duh dejaven s smotrom, da svoje vedenje odtuji in ga predstavi kot čisto vedenje, ne pa kot zavest umnega predmeta.
Tisto, kar je danes navzoče v svetu kot produkt vedenja, to je le bolečina, ki jo duh svojim abstraktnim vedenjem izžareva. Kajti končno spoznanje ni spoznavanje, v katerem neposrednost stopi sebi nasproti kot postavljeno nasprotje, ampak je to le spoznanje po sebi. Da pa bi bilo pokazano resnično spoznavanje, je treba vzpostaviti razdvajanje pojma, ki je prva določenost predmetne substance, v kateri je zaobjeta vsa realnost in njej pripadajoča dejanskost. To je princip, s katerim je določeno, da je pojem v svoji začetni podobi postavljen kot Eno ali kot čisti dojem. Na ta način duh izhaja iz nečesa določno postavljenega, s katerim si da obliko samozavedanja. Če pa ni dejaven na ta način, potem pridela samo abstraktno bolečino in njegovo spoznavanje ni resnično. Takrat tudi eksistira kot fiksirana vsebina, resničnega spoznavanja pa ne ustvari, ker je dejaven brez načela.