Duh je gibanje in vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi

Written by Jože Požar on 20 januarja, 2013 – 8:38 dop -

         Človek je v svoji duhovni rasti prišel do točke, ko začenja samega sebe spoznavati po notranji strani ali kot tistega, ki odpravi svoje naravno sebstvo in se postavi kot svoja sebienakost. To sebienakost, ki jo razveja v momente splošnosti, doseže skozi gibanje sebstva, s katerim sebstvo stopi sebi nasproti, ko se odrine od sebe in se postavi kot razloček od sebe. To je torej tisto vedenje početja sebstva v sebi, s katerim je vzpostavljeno naravno sebstvo kot čisto sebstvo, ki je neka abstraktna podoba. Ona ni nič drugega kot postavljeno čisto sebstvo ali element svojega bivanja, odsvojitev sama, ki so duhovne moči. Moč duha je namreč v tem, da si odsvoji sebstvo in se postavi kot predmetna substanca.
 
Duh-in-odsvojitev

Duh je gibanje istoimenskega, v katerem si samega sebe zagotovi prek nasprotja.

 
         Duh se torej ne more nahajati zunaj gibanja sebstva in se do gibanja sebstva odnašati kot tisti, ki sebstvo zgolj odmetava. Duh si mora samega sebe proizvesti tako, da skozi odsvojitev sebstva prepozna sebe kot tistega, ki je obča sebevednost v svojem nasprotju. Ta odsvojitev duha je namreč njegovo lastno početje sebstva, ki je prav tako njegov princip in element, s katerim si samega sebe zagotovi kot tistega, ki ve, da se mora postaviti kot predmet. Duh si torej s tem gibanjem sebstva sebe vzpostavi kot predmetno substanco, kot podobo zavesti sploh, vse z namenom, da svojo svobodo razvije v predmetnost.

         Duh ni le zgolj to, da skozi izobraževanje nabira znanje in je po tistem svojem ravnanju neka abstraktna izpolnitev. Duh je vse kaj drugega in je predvsem posredovanje s samim seboj, s katerim postane samemu sebi neko Drugo. Kajti treba je vedeti, da sem jaz v svoji notranjosti brezduhovno sebstvo, torej nič vsebinsko oblikovanega in dejanskega, ampak gibanje zavesti, ki sebe odpravi in se neločljivo postavi sebi nasproti kot samozavedanje. Jaz kot čisti jaz si odsvojim svoje sebstvo na način razdvajanja, kajti to razdvajanje je moj notranji razloček. To, da sem v svojem nasprotju postavljen kot drugo, to je stvar moje notranje odsvojitve: postaviti se kot sebienako istoimenskega, ki sebe odriva od sebe v neko abstraktno podobo, s katero je tisto obče očitno kot moje čisto sebstvo, kot čisti dojem, kar je moja zagotovost in odsvojitev. Se pravi, proizvesti si samega sebe kot drugo ali postaviti razloček od samega sebe, to je gibanje duha. Na ta način jaz nisem zgolj neko pozitivno vedenje, temveč sem skozi gibanje čisto vedenje sebstva o sebi; odsvojitev kot prehajanje v nasprotje, ki je moja konkretna nasebnost. S tem gibanjem samega sebe presežem po notranji strani in sem kot notrina razvejan in postavljen kot čisto sebstvo. Filozof G. W. F. Hegel nekje zapiše, da duh ni nekaj abstraktnega, temveč je gibanje, zapiše pa tudi, da je duh, ki ni zajet kot gibanje, prazna beseda. Se pravi, gibanje, v katerem si samega sebe odsvojim kot čisti dojem, je še kako pomembno spoznavati.


Posted in Filozofsko zrno | No Comments »

Post a Comment