Duh je najprej gibanje čutne zagotovosti in čisti odnos do samega sebe

Written by Jože Požar on 28 aprila, 2013 – 5:40 dop -

         To, da je zakorakala na površje revščina duha in s tem duh, ki se je dolgo napravljal, da je njegov smoter obče dobro, to seveda ni stvar samo tega duha, temveč prav tako duha, ki je ono blodnjo z enim očesom spremljal in se pri tem ravno tako napravljal, kot da se blodnja njega ne dotika. V mislih imam izvedenca za enostavno neposrednost, mojstra za vednost kot tako, in onega parlamentarca, ki še kar naprej udarja s praznimi besedami po nasprotnikih in hvali svoje strankarske poglede, ki mu jih v ozadju na jezik polagala komandir stranke.

         Jaz bi seveda lahko pogled usmeril proti bankam in še kaj negativnega izrekel o njih, a te obremenitve niso ne vem kako produktivne. Vem namreč, da stvari niso resnične v svoji neposrednosti, temveč v celotni prehojeni poti. Vsaka prehojena pot pa ima svoj začetek in konec ter določila na njej. Se pravi, kjerkoli že poteka dejavnost duha, ona prehaja na sebi v določenost in tako v postavljen odnos. In ravno vzpostavljanje dejanskega odnosa s samim seboj, bi naj bil začetni princip duha, ki bi naj veljal za vsakega posameznika.
 
Beda-duha

Sodobna umetnost prikazuje gibanje TULE-ja, ki je neki ZDAJLE.

 
         Stopimo torej na sam začetek odpravljanja duha. Pri tem imejmo v mislih, da bi naj duh skozi dejavno gibanje najprej vzpostavil odnos s samim seboj. Takšno gibanje je mogoče izraziti skozi neki TULE, ki je neki ZDAJLE (ta dva sta eden od drugega). TULE mora od sebe odriniti notrino in se vzpostaviti kot ZDAJLE. Pri tem gibanju, ki je z nasprotjem aficirana občost, pa gre predvsem za to, ali se bo ZDAJLE obdržal. Obdrži pa se lahko, v kolikor je na sebi drug kot pokazani, ki je neki posredovani zdaj. Kot primer vzemimo aktivnega politika, ki vzpostavlja odnos do samega sebe z nekim TULE, ki je ZDAJLE. Pri njem lahko velikokrat opazimo, da medtem ko kaže tale ZDAJLE, je ZDAJLE že nehal biti. Kajti ZDAJLE, ki bi naj bil neki drug kot pokazan, je bivši. Se pravi, kadar politik odtujuje neki TULE, ki je neki ZDAJLE, neposredno izdihava prav to, da mu ne gre za ohranjanje ZDAJLE-ja, saj se njegov ZDAJLE z ničemer ne obdrži; v drugobiti je ZDAJLE ostal to, kar je bil.

         Zgornjim sem želel le opozoriti, da vsak duh skozi svojo dejavnost kaže odnos do samega sebe. In ta odnos je mogoče zaznati tudi takrat, ko duh deluje zgolj teoretično in v smislu prostranstva čistega sveta, ki ga običajno razširja v neke druge svetove ali v neskončnost. To je še posebej očitno takrat, kadar duh ne vzpostavi tisto eno TULE-ja in ZDAJLE-ja in se preganja z onimi praznimi abstrakcijami. Namreč, kot sem zgoraj že omenil, gre za to, ali se bo ZDAJLE obdržal skozi tisto drugo in bo s tem čistim gibanjem vzpostavljen odnos do sebe, ki je tisto, kar je gibanje, ki razgrne obče momente in pove, kaj je ZDAJLE v resnici.

         K zgornjemu naj dodam, da se predpostavka za logiko začenja s predmetnim elementom, ki je bistvo Heglove Fenomenologije duha ali prvega dela sistema vede. Kajti ona dialektika biti in niča, ki je stvar Heglove Logike I, predpostavlja gibanje čistih bidtnosti, biti nasploh.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | No Comments »

Post a Comment