»Duh je vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi«

Written by Jože Požar on 27 septembra, 2015 – 6:03 dop -

         Glede na to, da človek nima jasnih predstav o tem, kako si naj samega sebe odsvoji v načinu, in glede na to, da se mladega duha danes »hrani« z abstraktnim ali pomanjkljivim vedenjem, bom poskušal strnjeno pokazati, kako dojeti mladega človeka in duha v njegovem začetnem razvoju. Najprej izpostavimo: človek je na sebi duh, prikazati se sebi. To je gibanje zavesti in razdvojitev, v kateri si odsvoji samega sebe skozi postavljeno nasprotje, ki je obstoj bivanja sebi enakosti. To je bistveno vedeti, kajti duh je vedenje, da ima samega sebe za predmet; zakaj duh ni zgolj nekaj nedoločnega od človeške narave, temveč je individuum, ki je živ na sebi kot zavest in samozavedanje. To je gibanje, v katerem ima duh zavest le, kolikor je samozavedanje. Duh je torej vedoč in ima zavest le, kolikor ve za svojo določilo: to, kar sem jaz, to je tudi predmet zame.

         Dalje, duh si mora narediti dosledno predstavo o sebi, se pravi, vedeti mora, kaj je njegova narava. In to naravo duha je mogoče spoznati na popolnem nasprotju. Zakaj duh je gibanje in je svoboden le, če je pri samem sebi. To pove, da duh sebe proizvaja po svojem vedenju o sebi; kajti duh ima središče v sebi in zato tudi nima enotnosti zunaj sebe, temveč v sebi. Filozof G. W. F. Hegel zapiše: »Svoboden sem, če sem pri sebi samem.«
 
Duh-je-vedenje-samega-sebe

Postavljena absolutna oblika je vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi. Kajti duh, ki se ne določa, je prazna misel razuma.
 
         Kaj je torej delo duha? To, da producira sebe in se naredi za predmet samega sebe. Se pravi, vedeti o sebi, to je delo duha. Zato duh producira samega sebe, se realizira po svojem vedenju o sebi; on deluje, da bo to, kar ve o sebi, tudi realizirano. Pri tem gre za zavest duha o sebi. Filozof Hegel ugotavlja: »če duh ve, da je svoboden, je to čisto nekaj drugega, kot če tega ne ve. Zakaj če tega ne ve, tedaj je suženj in zadovoljen s suženjstvom in ne ve, da se suženjstvo ne spodobi.«

         Filozof G. W. F. Hegel v svojih predavanjih premišljuje tako: »Naslednje vedenje duha o sebi v svoji upodobi kot človeški individuum je, da je čuten. Tu še ni navzoča nobena predmetnost. Sebe najdemo določene tako in tako. To določenost skušam zdaj ločiti od mene in merim na to, da se razdvojim s samim seboj. Tako moja občutja postanejo neki vnanji in neki notranji svet. Obenem nastopi neki lasten način moje določenosti, namreč, da se počutim kot pomanjkljiv, kot negativen, nahajam v sebi neko oporečje, ki grozi, da me bo razkrojilo. Jaz pa sem, to vem in to postavljam nasproti negaciji, pomanjkljivosti. Ohranjam se in skušam odpraviti pomanjkljivost, in tako sem gon. Predmet, na katerega meri gon, je potem predmet moje zadovoljitve, ponovne vzpostavitve moje enotnosti. Vse živo ima gone. Tako smo bitja narave, in gon je nekaj čutnega sploh.«

         Človek kot duh je torej bistveno posredovanje s samim seboj. Kar je človek realno, mora biti idejno. Vedoč za tisto realno kot tisto idejno (tako Hegel), neha biti nekaj zgolj naravnega. Da to ve, se predoča tako, da zavira svoje gone. Ko človek zavira gone ali jim daje duška, ravna po smotrih, se določa po občem. Kateri smoter naj velja, to ima on določiti. Kajti v tem leži človekova samostojnost.

         Duh torej ni nekaj neposrednega. Njegova dejanskost je prehajanje prek neposrednosti. Zato je vrnitev vase subjekt, realna dejanskost. Filozof Hegel poudari, da je človek duh samo kot svoj rezultat. Duh si torej odsvoji obliko čistega dojema, in ravno ta oblika čistega dojema je sebe vedoči duh, ki svoje postajanje v duha zre kot čisto sebstvo, kot občo obliko svoje dejanske podobe.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za »Duh je vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi«

Sorry, comments for this entry are closed at this time.