Duh, konkretna podoba in njen dvig do logične oblike

Written by Jože Požar on 3 novembra, 2013 – 6:52 dop -

         Imperativ časa je, da je duh samostojno dejaven in da odločno odpravlja neposrednost. Še več, tisto sebi enako, ki je dvig trdnega bivanja do logične oblike, je element bivanja, ki je dojem. Gibanje notrine vzpostavi sebstvo kot čisto sebstvo, ki je logična nujnost, s katero si duh odsvoji samega sebe skozi predmetni element in je čisto vedenje sebstva o sebi. To, da je duh bivanje v obliki zagotovosti samega sebe, to je logična oblika bivanja podobe. Z njo je izraženo notranje gibanje notrine, ki se poenostavi do svoje določnosti. Enostavneje rečeno, to je nastajajoče vedenje, duh, ki sebe odpravi in si daje določno izpolnitev v svojem nasprotju.
 
Narava-logicne-nujnosti

»Princip čistega vedenja je to, da notrina stopi sama sebi nasproti in v bivanje.« To je dvig podobe v svojo logično obliko ali čisto sebi enakost, ki je kvaliteta kot njena določnost. V naravi tega, kar je gibanje notrine v njeno nasprotje, je razkritje globine, ki je podoba čistega dojema.

 
         Napredovanje duha je med drugim v tem, da se seznani z nastajajočim vedenjem ali z naravo gibanja notrine v njeno logično obliko. To je princip, s katerim se konkretna gibajoča notrina podobe povzdigne do svoje logične oblike. Kajti tisto jasnovidno prizadevanje duha, s katerim zgolj odpušča svoje naravno sebstvo, ki je primerno predmetu, ne vodi do postavljenega čistega dojema; avantura mišljenja izključi čisti dojem. Se pravi, duh bi naj vzpostavil notrino kot notrino (logično obliko), kar je napredovanje, v katerem obče določa samo sebe.

         Poglejmo, kako je danes dejavna modrost duha. Tisto, kar izstopa in se očitno kaže na površju, je navidezno izpeljevanje ideje. V resnici duh dviguje čisto vedenje v bivanje, pri tem pa ne izreka nobene notranje nujnosti. Na površju ni nič takega, kar bi bili čisti momenti predmeta in bi bil s tem vzpostavljen čisti dojem reči. Ravno nasprotno, tu je mogoče zaznati, da je duh dejaven brez metode in da mu ni šlo za odpravo notrine. Tisto, kar uveljavlja kot svojo čisto modrost, je izražena čista misel kot čisto vedenje, s katerim predstavi svoje naravno sebstvo in je na sebi zgolj neko odpuščeno čisto sebstvo ali abstraktno dognanje. To so največkrat izražene možnosti, ki niso nobene izvirne modrosti, saj odtujuje abstraktno vedenje, skozi katerega uveljavlja svojo abstraktno moč; tu ne gre za predmetno substanco, ki bi bila odpravljena in postavljena kot čisti dojem. Duh odriva od sebe naravno sebstvo, ob tem pa stopi na plan evidenca, da dozdevno odpravlja idejo.

         Modrost duha ne upošteva metode. Duh ne zaznava, da avantura mišljenja izključi metodo in princip, s tem pa čisti dojem kot dvig v logično obliko podobe. Logična oblika je tista, ki vzpostavi notrino kot njeno enostavno določnost. To je zakonitost, ki je osnova začetnega gibanja, s katerim je vzpostavljen čisti dojem ali sebi enakost v splošnih momentih. Kar je predmetni element, ki je obstoj bivanja sebi enakosti ali postavljen razloček od samega sebe. Hegel zapiše: »V tem je dojeto, da je bit mišljenje.« In to je nagib, zakaj bi se naj duh nehal igrati »s proč pahnjeno zavestjo«. Reč mora biti vedena kot notrina, kot sebstvo, kot čisti dojem. V naravi notrine je namreč to, da se po svoji biti sebi proti postavi. Tako je reč dvignjena v logično obliko, ki je njena enostavna določnost.


Posted in Filozofsko zrno | No Comments »

Sorry, comments for this entry are closed at this time.