Duh mora sebe usposobiti za boj s samim seboj

Written by Jože Požar on 19 oktobra, 2014 – 6:56 dop -

         K razvoju duha spadata dve strani. Prva, v kateri duh osvaja znanje in druga, v kateri duh pridela neko vsebino in sebe postavi kot predmet; notrino postavi v dejanskost. Na drugi strani duh odpravi svoje vedenje ali sebe kot sebstvo in se postavi primerno čistemu pojmu ali obči ideji. To je element vedenja, skozi katerega začuti svojo dejanskost kot sebi enakost. Vsebina tega gibanja je sebstvo kot njegovo vedenje, s katerim razpre obče momente predmetne notrine kot notranje nasprotje. To je princip, s katerim ima tisto neposredno za smoter sebstvo ali čisto dejanskost. Takšno dojemanje nastajajočega vedenja omogoča duhu, da sebe postavi kot čisti dojem, s katerim dobi svojo umno določenost.

         Razvoj duha torej ni samo v tem, da sprejema vedenje. Kaj pomaga širjava znanja, če na drugi strani ne pride do vzpostavitve čistega dojema in do razodetja predmetne globine. Ali, kaj pomaga ona širina izobrazbe, če je duh na drugi strani dejaven brez principa in se ni sposoben izkopati iz neposrednosti. Pri odpravljanju samega sebe gre namreč tudi za bit in bistvo predmeta, prav tako pa za logično obravnavo, s katero postane predmet stvar in pojem reči. Še več, gre za pojem, ki je izključno predmet, vsebina mišljena in stvar, logos, in um one reči. In za to duh potrebuje princip, s katerim postavi svoj razloček v občem načinu. Kajti princip postavi določitev, s katero duh povzdigne zaznavani svet v obči element.
 
Razvoj-duha-Neposredno ima za smoter enostavno neskončnost, ki je tisto sebi enako ali razloček na sebi; to je istoimensko, ki se odriva samo od sebe.
 
         Kaj torej spada v razvoj duha? To, da duh sebe usposobi za boj s samim seboj; da se usposobi za proizvajanje smotra in določno vsebino predmeta. Kajti vedenja ni brez predmeta, zapiše filozof G. W. F. Hegel. Duh torej mora sebe usposobiti tudi za to, da predmet odpravi s smotrom in ga vzpostavi v takem načinu, da njegova vsebina zaživi na njem kot dojemajoča svoboda. In prav to omogoča predmetni element, s katerim je vzpostavljena obča notrina v njeni razvejanosti. Zakaj neposredno bivanje ima moment vedenja in moment vedenja negativne predmetnosti. In tukaj je potrebno posebej poudariti to, da je duh gibanje, v katerem postane on samemu sebi neko drugo skozi notranji razloček.

         Zgornjim sem želel opozoriti, da je za duha pomembna ona druga stran, kjer sebe postavi kot predmet. To je namreč princip nastajajočega vedenja, ki ga filozof Hegel prikaže v prvem delu sistema vede, in to kot predmetni element, ki je predpostavka logiki in tisti element vedenja, skozi katerega razvije podobe nastajajočega vedenja. Hegel zapiše, da si duh v Fenomenologiji duha pripravlja element vedenja, torej gibanje, ki dela duha na sebi za duhovno bitje; zakaj bit za drugo mora biti vedena ne le po svoji neposrednosti, temveč kot razvita notrina v njenih občih momentih. Zapiše pa tudi tole dognanje: »to odpuščanje sebe iz oblike svojega sebstva je najvišja svoboda in gotovost njegovega vedenja o sebi.« To pa je razdvajanje notrine, ki je čisti element bivanja, ki zatrdi, da je vsebina lastno početje sebstva.


Posted in Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Duh mora sebe usposobiti za boj s samim seboj

Sorry, comments for this entry are closed at this time.