Duh ni nekaj abstraktno enostavnega, temveč je absolutna določenost

Written by Jože Požar on 20 avgusta, 2017 – 6:31 dop -

Če bi me kdo vprašal, zakaj povzdigujem ravno sistem vede, bi mu odgovoril, da sem v njem našel vse tisto, kar koristi človeku za to, da si sebe odsvoji in da spozna način, kako biti dejaven kot duh. Razen tega bi mu povedal, da je Hegel filozofijo strnil v sistem vede, da bo torej v sistemu vede našel tisto, kar se dotika ideje kot predmeta filozofije. Se pravi, našel bo odgovore na to, kaj je nastajajoče vedenje, kaj element vedenja, in nenazadnje, kaj je absolutno vedenje. To je tisto osnovno vedenje, ki ga je treba spoznati, da bi razumel svojo odsvojitev in metodo čistega pojma, ki je enostavni odnos proti sebi.

Z dojemljivostjo sistema vede – pred tem sem bral tudi druga filozofska dela, vendar to ni bila filozofija v njenem razvitem pojmu – sem spoznal način odsvojitve, ki se ga ne da takoj prepoznati, ker gre za princip gibanja sebstva. Pri tem spoznavanju je treba biti potrpežljiv, saj je treba odkriti element vedenja, skozi katerega filozof Hegel razvija sebstvo. Zato je še posebej koristno, če se nastajajoče vedenje razume kot razumevanje odsvojitve, gibanje sebstva in vzpostavljanje predmetnega elementa. Zakaj prvi del sistema vede je tista vsebina ali osnova, katere nadaljevanje je povezano z drugim delom sistema vede, ki je Znanost logike. Tukaj naj omenim samo to, da se o sistemu vede danes ne piše razkošno, ker to ni abstraktna filozofija, temveč filozofija kot izpeljano gibanje absolutne ideje.
 

Odsvojitev ni samo izrekanje čistega vedenja, temveč je gibanje in postajanje, torej tudi metoda začetka, ki je postajanje občega. Zaradi tega sestoji začetek v določanju občega, ki se kot drugo razločuje od neposrednosti. Kajti tisto drugo kot obče je enostavni pojem ali nekaj absolutnega. In ravno to postajanje sebi enakosti odkriva filozof Hegel v Fenomenologiji duha.
 
Sicer pa je nujno vedeti, da je napor duha v tem, da sam odkriva prvi del sistema vede in da se pri odkrivanju ne da motiti od kakega lahkomiselnega filozofa, ki se je pomiril s površnim razumevanjem sistema vede. Na duhu je, da sam proučuje sistem vede, saj bo le tako občutil veličastnost nastajajočega vedenja, ki ga je treba spoznati, da bi dojel, na kakšni osnovi je vzpostavljeno absolutno vedenje. To odkrivanje ga bo razveselilo toliko, da bo kasneje vzel v roke drugi del sistema vede. Skratka, to odkrivanje nastajajočega vedenja je tista priprava, skozi katero bo spoznal, kako duh sebe vzpostavi kot predmet.

Duh bi torej naj začel spoznavati nastajajoče vedenje, ker bo le tako prišel do modrosti, kako si samega sebe odsvoji in se postavi kot predmet. Se pravi, spoznaval bo, kako je treba sebstvo vzpostaviti kot predmet, če želi delovati smotrno ali tako, da bo razvijal svoje vedenje kot predmetno substanco in deloval v načinu. Kajti ravno odsvojitev kot vzpostavljanje svojega vedenja skozi element vedenja, je samo bistvo nastajajočega vedenja.

Mimogrede naj omenim še tole: tisto branje filozofskih del, v katerem se duh nikjer ne ustavi in se nadaljuje v nekem drugem branju, je neproduktivno. Na ta način sicer človek prebere mnoga filozofska dela, vendar pa ta širina filozofskega sveta ni kvaliteta, ampak prej kvantiteta. Zato je dobro, če imate pred očmi dejstvo, da je Heglov sistem vede temeljno delo, ki ga je treba spoznati. V njem Hegel odkrije tudi to, da ima vedenje svojo mejo.


Posted in Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Duh ni nekaj abstraktno enostavnega, temveč je absolutna določenost

Sorry, comments for this entry are closed at this time.