»Religija kot taka se mora bistveno udejanjati, mora se oblikovati svet, da bi se duh zavedal sebe in tega, da je dejanski duh«. Duh torej ni zgolj neka dejavnost, v kateri odmeče svoje misli, potem pa iz njih naredi neko nasprotje, ki da je resničnost njegovih misli. Takšno razumevanje sveta in samega sebe, ne gre v prid predmetne substance, njenega gibanja in postajanja. Zakaj tisto nasprotje še ni postavljeni svet, ki bi bil ustvarjen na način enotnosti nebiti z bitjo, ampak je le abstrakcija sebstva, torej odpravljeno sebstvo, neki nebistveni razloček ali nasprotje, ki ga duh prikazuje kot primerno dejanskost.
Za kaj gre danes v tem svetu? Za to, da duh sebe izpolni kot duha in je na sebi tisto, kar je drugo njega samega. To pa je tisto obče, ki je doseglo svojo razvejanost v občih momentih. Takšna podoba ni zgolj nekaj abstraktno enostavnega, ampak svet substance, ki je s svojo negacijo dosegla proti postajanje. Edino tako je duh dejaven v načinu in v interesu postajanja substance, v katerem je zajeto gibanjem substance in notrina doseže svoje nasprotje.
Danes je duh dejaven nezadostno, saj uveljavlja nasprotje tistega, o čem beseduje. In to nasprotje poskuša izraziti zgornja ilustracija. To pa ni sebi enaki svet, ampak nekaj, kar razum loči in je abstrakcija nedoločene biti. Kar sta dva ločena svetova, ki ostaneta vsak na svoji strani. Na ta način duh ni dejaven v interesu gibanja substance in njenega postajanja, ampak tako kot to narekuje zdravi razum.
Tisto, kar je danes bolečina filozofa, je dojemanje filozofije brez posredovanja njenega predmetnega bistva. To je tisto razumevanje filozofije, ko se hvali nekaj abstraktno enostavnega, postajanja predmetne substance pa ne. Kajti tisto, kar je nekaj abstraktno enostavnega, to je le subjekt položen za podlago kot fiksno sebstvo, kar je vedenje kot tako. A to vedenje ne doseže svoje sebi enakosti, pa je zgolj abstraktno vedenje. To je pravzaprav oblika abstraktnega vedenja, ki je nastala kot nekaj abstraktno enostavnega in se prosto nadaljuje v neko naslednjo obliko vedenja, vendar ne kot gibajoča se predmetna substanca.
Zanimivo je, da je danes filozof dejaven tako, kot da filozofija notranjega sveta sploh nima, pa zato tudi gibanje predmetne substance in njeno postajanje ni pomembno. Filozof je dejaven pomanjkljivo, ko gibanja predmetne substance ne upošteva. On podari svojemu abstraktnemu vedenju bivanje, vendar ne način postajanja substance. Zakaj duh si samega sebe ne odsvoji, svojega vedenja ne odpravi in ga ne postaviti kot predmet. Takšna dejavnost duha je nezadostna, saj postajanja substance ne izpelje, s tem pa njena realnost ne doseže svoje dejanskosti. To je torej tista pomanjkljiva dejavnost, ko duh vztraja pri abstraktno enostavnem, drugo samega sebe v proti postajanju pa ne doseže.
Duh, ki povzdiguje abstraktno enostavno, razdvojitev substance in njenega postajanja ne doseže. To je namreč element vedenja, ko substanca doseže svoje drugo ali tisto, kar je njeno proti postajanje. Na ta način substanca pridobi svoje nasprotje, ki je njena sebi enakost v njenem proti postajanju. Kar je način elementa vedenja, v katerem substanca doseže svojo dejanskost, ki je merilo resničnosti. Povedano še tako: tisto istoimensko kot Eno se privlači, ker je isto, ali, to je zakon, v katerem je »nadčutni svet sprevrnjeni svet prvega sveta«.