Duh tega časa odnos realnosti in njene dejanskosti ne dojema dosledno

Written by Jože Požar on 7 avgusta, 2016 – 6:06 dop -

         Kaže da smo zašli tako daleč v abstraktni svet, da je realnost za nas popolnoma nezanimiva. O tem veliko povedo politiki in oni aristokratizem, ki svoj svet zaznava kot fantastični svet kapitala, ne oziraje se na realnost in njeno dejanskost. Zakaj tako, zato ker baje nima nobenega smisla posegati po realnosti, saj je vsakomur znana. Zaradi tega danes realnost in njeno dejanskost zastopa abstraktno vedenje. To je neposredni svet, ki zgolj obljublja, da se bo neposredni svet spreminjal sam od sebe in v pravo smer takoj, ko mu pristopi abstraktni razum. Pozor, smoter te govorice je, da se človeku sporoči, da je mogoče doseči bistvu sveta, če se človek prepusti voditi svoji domišljiji.

         Ko je vsem znani pesnik Pablo Neruda pisal pesmi, se je baje potegnil vase, da ga ne bi zavajal odnos realnosti in njene dejanskosti, ki ga duh tega časa ne dojema resno. Zaradi tega je pesnik pisal pesmi tako, da si je glavo pokril s črnim pokrivalom. Na ta način se je izognil oni vidni realnosti in tako tudi odnosu do njene dejanskosti. In tako se je lahko pesnik prepustil domišljiji, ki ga je vodila skozi labirinte možganskih prostorov in do umetniških verzov. Z njimi je pesnik pokazal, da je svet mogoče prikazovati v popačeni podobi ali tako, da realnost ne bo prepoznavna v njeni popolni dejanskosti. Se pravi, pesnik je neposredno realnost oplemenitil z napačno ali domišljeno dejanskostjo.
 
114-esej-

Gospod filozof, zakaj pa vi obiskujete odpad dejanskosti? Vas je sem zvabila realnost in njena resničnost? Menda ja ne, slišati je, da bi naj filozofa bolj privlačil pojem filozofije in absolutna ideja, kot pa mrtva realnost.
 
         Realnemu svetu torej, kakor se ponuja kot neposredna abstraktna realnost, pripada čista dejanskost. Zato je nespametno, če se spoštuje samo neposredno realnost. Takšna realnost ni resnična in stvarna, ker ni v odnosu do svoje dejanskosti. Zaradi tega je brezplodno govoričenje, da ni pomembna realnost in njej pripadajoča dejanskost, ničvredno. Takšna govorica podarja napačno dojemanje realnosti, namreč to, da svet ni nič drugega kot neposredna realnost. Še bolj čudno pa je, ko se beseduje o logični povezanosti sveta, pri tem pa se premišljuje svet, ki ni noben odnos realnosti in njene dejanskosti.

         Pravim vam, pesnik in umetnik Pablo Neruda je imel še kako prav, ko je odnos realnosti in njene dejanskosti popačil. To je naredil tako, da je izvajal nenavadna gibanja, ki so mu prinesla tiste lepe umetniške verze. Pesnikovo ustvarjanje dojemam, ne razumem pa duha tega časa, ki realnost zunanje veže z drugimi svetovi, pri tem pa očitno kaže, da odnosa realnosti in dejanskosti ne spoštuje; lahko bi rekli, realnost in njeno dejanskost dojema kot je to pokazal pesnik Pablo Neruda. Zaradi tega ne bo nič narobe, če tukaj omenim: realnost obstaja le, kolikor se jo postavi kot obče, ki je njena dejanskost. To prežemanje realnosti in njene dejanskosti je postajanje pojma. To želi povedati, da je treba čas dojemati v notranji povezanosti. Skratka, moderen človek daje videz, kot da je zašel v abstraktni svet vedenja, ki ga je toliko prevzel, da realnosti in njej pripadajoče dejanskosti več ne zaznava.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Duh tega časa odnos realnosti in njene dejanskosti ne dojema dosledno

Sorry, comments for this entry are closed at this time.