Duh ujet v pojavnost

Written by Jože Požar on 20 decembra, 2015 – 7:47 dop -

         Miselni delavec s posebnim pojasnjevanjem, namigom in prepričanjem, doseže lastno obliko odtujitve, s katero si odsvoji svojo osebnost. Ob tem pa povzdiguje izobrazbo, znanost in čisto abstraktno vedenje, ki je neka svoboda v misli. Njegov smoter je namreč samo vtem, da predstavi svoj pogled ali prepričanje, s katerim začenja boj z nasprotnim od sebe. Aktivnost poteka dobesedno tako, da z vedenjem omreži predmet, nato pa čisti uvid, ki je negacija njega samega, razglasi za dejanskost. In tako ni nenavadno, če v izvajanjih uresniči le svoje prepričanje, s katerim pridela čist uvid predmeta, ki ga je zamrežil z primernimi kategorijami. Se pravi, kadar podarja svet drugim, v bistvu poklanja spokojno čisto zavest ali noč njegovega bistva, ki je čisto sebstvo kot prazno vedenje.
 
Duh-in-pojavnost

Neskončen boj proti samemu sebi krepi duha. Cilj duha je, premagati samega sebe in doseči svoj izvirni dojem; kajti dojem duha je, sebe narediti predmetnega.
 
         Tisto, kar lahko opazovalec zazna v dejavnosti miselnega delavca, je to, da se nenehno sklicuje na to ali ono vedenje in na dosežke znanosti. Razen tega je mogoče zaznati, da namesto absolutnega bistva stvari, prideluje drugo kot jaz in tako poklanja drugim le osebno mnenje in pojasnila, s katerimi oblikuje le neko gotovost samega sebe. Za njega ni bistven predmet, ampak to, da dovolj zanimivo dvigne v predstavo svoje vedenje in da smisel doseže značaj občega. Kajti takrat kadar vedenja ne predstavlja primerno, potem njegova popularnost pojenja obstajati. Zato nenehno utrjuje svoj položaj ali mesto, ki ga ima. Pa zato ni nič nenaravno, če v njegovi odsvojitvi ne izslediš začetnega bivanja pojma, ki ima za neposredno predpostavko substanco. Sicer pa je o rezultatih miselnega delavca danes težko kaj natančno izraziti, kajti tista njegova sebi enaka čistost je običajno zgolj neki čisti uvid, s katerim zavest izpoveduje sebe samo kot drugo nje same.

         Mi, ki s strani opazujemo aktivnosti miselnega delavca in skušamo dojeti njegovo dejavnost, odkrivamo, da ne izhaja iz postavljenih občih momentov ali čistega dojema. Miselni delavec sebe odpravi kot zavest sebstva, ki je nekaj razvitega in v sebi se razločujočega. Se pravi, miselni delavec zvijačno pridobiva naklonjenost s pomočjo enostavnega vedenja. Kajti takrat, ko ničesar ne postavi, ampak le odmetava vedenje kot tako, takrat ne eksistira kot odnos s seboj. Pa je tisto kar pridela kot svet, posamezno enostavno sebstvo, ki se kot svet razločuje od sebe. Vzbuditi občudovanje tako, da vedenje predstaviš kot čisto zavest sebi nasproti, pomeni odpraviti sebstvo kot čisto sebstvo. Rečeno še drugače, pridelati neko naključno bivanje, pomeni predstaviti obliko gotovosti samega sebe ali izraziti istorečje jaz sem jaz. Izrazimo še to tako: Kadar izobraženec kaže neki zdajle, ki je že nehal biti, medtem ko ga kaže, mu ne gre za resnico biti. Kajti zdajle, ki je drugo kot pokazani, je le neki nekdanji. Njegova resnica je tedaj to, da je bil. Kar pa je bilo pa je le neposredno nasprotje samega sebe ali neka bit za drugo.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Duh ujet v pojavnost

Sorry, comments for this entry are closed at this time.