Če bo duh uveljavljal subjektivno držo, bo še nadalje preziral predmetno bistvo in užival tisto svojo prepričanost in abstrakcijo vedenja, ki jo poklanja povsod tam, kjer prideluje abstraktno svobodo njega samega. Namreč tista vznesenost, da je svet eno samo vedenje in nič več od tega, je nekakšna svojeglavost, ki jo danes izobražen duh uveljavlja z namenom, da poudari moč izobrazbe in čisti jaz, ki hvali užitek zrenja in pojavni čisti svet. To je svet onstran ali transcendenten svet, v katerem izvaja operacije svobodne domišljije, vse s smotrom, da izpolni sebe kot abstraktno inteligenco. Pa je tisto, kar je razvejan onostrani svet, abstrakcija osebe, nekakšno preseganje izobrazbe, s katerim pridela samo idealiteto sebstva.
Resničen svet duha je pravzaprav abstrakcija vedenja ali njegov pojavni svet, ki ga idealizira z namenom, da potrdi moč izobrazbe. Razumniku še ne gre za to, da posreduje predmetno substanco v njeni logični sovisnosti in razvije njen čisti pojem, ampak da njegovo vedenje predstavi kot moč in silo, ki je nekakšna abstraktna negativnost. Se pravi, njegovo delo je samo v tem, da abstraktno vedenje nekako predstavi kot idealni svet. Vse, kar potem sledi, je pojasnjevanje in so druge oblike vedenja, ki utrdijo njegov svet. To pa je tudi vse tisto, kar pridela in je izražena dejanskost čistega jaza. Kar je več kot neposredni svet, je že prehajanje v drugi svet in tako v svet abstraktne idealitete, ki je drugo njega samega.
Glede na poudarjanje navideznih resnic in abstraktne svobode, ni čudno, če se duh ukvarja s fiksiranimi vsebinami in pravljičnim svetom ter slučajnimi zunanjimi vezami. To je tisto udejanjanje samozavedanja, ko duh sebe najde kot abstraktno inteligenco, ki se površno ukvarja s predmetom. Pa ni nenavadno, če se danes hvaliči izgotovljen svet in snov spoznavanja ter brezpredmetno svobodo, ki povzdiguje užitek čiste vednosti, moč refleksije, neskončno gibanje v sebi in čisto harmonijo moralnosti, ki pa ne pride do nobenega obstanka.
Tisto, kar je za ta čas zanimivo, je to, da nadarjenega duha ne mika gibanje predmetne substance in njeno postajanje. Prav tako ga ne zanima nastajajoče vedenje in odsvojitev, v kateri sebe postavi kot predmet. Baje se duh izogiba realnosti in njene dejanskosti, ker lahko skozi raznovrstni svet prikaže dosti več razkošnega in raznolikega vedenja. Zato nenehno hvali abstrakcijo vedenja in tisto, kar je njegov idealni svet sebstva. To je namreč svet razgrnjen kot vedenje abstraktnega sebstva, ki utrdi subjektivno držo, ki je čista gotovost individualnega prepričanja. Pa tako ni atipično, če učeni duh gibanje in logično sovisnost povsod prezira. Ta dva pojma enostavno ne jemlje resno, ker ga vznemirja le ona neposredna abstraktna vednost ali odtujeni svet izobrazbe, ki ga lahko poljubno zrcali.
Pravzaprav še duh ni pripravljen prečrtati starih navad, ker mu pomagajo pridelati svet. Pri tem gre spomniti, da svet prideluje na način navajenega obnašanja vedenja in s podporo onega idealizma, v katerem njegovo vedenje nastopa v imenu predmetnega sveta. Kar je nekakšna svojeglavost, ki udejanja čisti jaz in abstrakcije vedenja. Čisti jaz je namreč tisti, ki a priori ve, kaj iz česa sledi in kaj lahko prehaja v kak drugi svet. No, nemara pa bo nadarjen duh, ki danes izpričuje svojo izobrazbo v podobah abstraktnega sebstva, lepega dne spoznal, da svet ni le abstraktno vedenje sebstva, ampak je v svoji osnovi prav tako gibanje vedenja sebstva in postajanje sebienakosti, ki razodeva, da ima vsak predmet svoje temeljno bivanje.