Sodobna umetnost odločno prikazuje dejavnega duha v začetnem gibanju in odsvojitvi, v kateri se duh osvobaja od vsebine končnosti in ustvari svobodno konkretno duhovnost, ki je ideal njega samega v čutni podobi. Razen tega sodobna umetnost izžareva duha, kako se zunanje povezuje s seboj in kaj se pri odsvojitvi dogaja. Skratka, sodobna umetnost odlično prikazuje v formi čutnega upodabljanja prav to začetno odsvojitev duha, in to v podobah spravljenega nasprotja, v katerem ideja in oblika zaživita kot nekaj enega. Smoter je, da umetnice in umetniki upodabljajo samozavedno notrinskost v čutni podobi.
Sodobna umetnost torej izpeljuje interese duha in kaže duha v njegovih začetnih podobah, tj. v odsvojitvi, ko si duh odtuji svoje sebstvo in je pri tem odpravljanju sebstva nepopoln. Zakaj z odsvojitvijo sebstva se oblikuje enostavna neposrednost, ki jo je treba ravno tako na nek način upodobiti, da bi duh dobil vpogled v to, kaj vse se dogaja pri nepopolni odsvojitvi. Namreč moment, ko se zavest odrine od sebe in izvaja negacijo, nastane abstrakcija, nekaj, kar se ni zmoglo vzpostaviti, a je ravno tako neka podoba, ki spada k odsvojitvi duha in k postajanju čistega dojema, ki je samo bistvo ali vrh odsvojitve.
Sodobna umetnost prikazuje podobe kot v sebi razčlenjeno celovitost in to v gibanju in različnem čutenju. To je svet sebstva in odsvojitev duha, ki duhovno strmi k svobodi. Ta svet pa ima tudi pomanjkljivo vsebino, pa je zaradi tega forma ideala nepopolna. Sicer pa je sodobno umetniško delo namenjeno čutnemu dojemanju.
Sodobno umetniško delo, če si ga pozorno ogledamo, je upodobljena duhovnost, nekaj brezimnega, torej abstrakcija v enostavni formi, ki je dosegla svojo enostavno enotnost kot ideal, da bi umetniška lepota zaživela kot ideja. In tako v sodobnih delih zaznavamo duha, ki še ni dosegel svoje popolne odsvojitve, ampak samo neko nepopolno izpolnitev, v kateri je notrina razvezana v momente. To je zavest v gibanju in nastajanju, ki išče svojo lepoto in bivanje, a je ne doseže, ker še duh nima vedenja o tem, kako si svoje sebstvo odsvoji. Ta svet je zato abstraktni svet ali lepo v videzu in svobodi, tudi odsvojitev k občutju, ki se ni zmogla vzpostaviti in je zato nepopolna podoba odsvojitve.
Sodobna umetnost odseva duha v njegovi nepopolni odsvojitvi, v poskusih odsvojitve, ko duh sebe odpravi kot tistega, ki še ni usposobljen za to, da si sebe odsvoji v popolni podobi. In to znajo upodobiti umetnice in umetniki, vse z namenom, da bi ogledovalci umetniških del začutili odsvojitev duha v podobi upodobljene dejanskosti ali ideala. In ne le to, v umetniškem delu lahko ogledovalec zazna gibanje notrine v obliki njenega postajanja, in to vse s ciljem, da se dojame gibanje notrine in njeno proti postajanje. Skratka, sodobna umetnost prikazuje prav tisto, kar gre duhu po njegovi odsvojitvi in najvišjih interesih.
Vprašanje je, zakaj je sodobna umetnost tako nedojemljiva. Na to vprašanje je težko odgovoriti, vendar jaz menim, da zaradi tega, ker gre za upodobitev notranjega sveta. To pa je gibanje notrine v njenem proti postajanju, ki je v dejanskost dvignjeno čisto sebstvo. Zakaj ravno to je bivanje duha v njegovi razviti dejanskosti ali občih momentih.