Duh v izvrševanju samega sebe

Written by Jože Požar on november 25, 2018 – 7:55 dop -

Ko je duh zgolj abstraktno vedenje, ki ne pozna nobene meje, je le zavedanje raznolikega sveta. Potem tudi ni gibanje substance v njeni popolni podobi, ki so obči momenti drugo-biti. Tedaj je pač tisto, kar je neka primerna dejanskost abstraktnega vedenja, torej subjekt, ki zaničljivo gleda na določenost substance in čisti dojem. Na ta način duh ne doseže drugo-biti substance, ker je dejaven kot navajeno obnašanje vedenja. In tako opazimo, da sebstva ne vzpostavi in da substance ne motri v gibanju, kar zatrdi, da je dejaven pomanjkljivo. In to ne glede na to, da določilo duha pravi, da je duh to, »da ni abstraktum, ni abstrakcija od človeške narave, temveč individualen, živ; zavest, ampak tudi njen predmet.« Namreč, duh je zavest umnega predmeta, kar stremi reči, da je zavest in samozavedanje; zakaj edino postavljen odnos do sebe je vedenje duha o sebi, v katerem si sebe odsvoji. Cilj duha bi naj bil, da vedenje postane neki vnanji in notranji svet, ki je način razdvajanja substance, v katerem je posredovanje s seboj poglaviten moment duha. Zakaj le na ta način duh sebe prekorači in se postavi v odnos s seboj. Se pravi, duh je to, da sebe izvršuje s principom in se naredi za to, kar je v odnosu s seboj. To pa je posredovanje sebe s samim seboj, v katerem pride do izraza prav njegova notranja moč izvrševanja samega sebe. Kar ni nič drugega kot njegova odsvojitev v načinu postajanja, ko si duh prizna pravico, da je v svojem razločku dejanski duh, ki posreduje samega sebe s seboj in se postavi kot predmet.
 

Neverjetno kakšne predstave praznega vedenja danes izdeluje izobraženec. Enkrat je zamejen na brezsilno sebstvo, kdaj drugič na transcendentno prikazen vedenja. Tako odseva, da samega sebe ne razume kot tistega, ki bi naj ustvarjal svet umnega predmeta in bil v odnosu s seboj. Kajti izvršiti samega sebe, pomeni biti dejaven s principom ali na način logične sovisnosti. To torej pomeni, stopiti v eksistenco kot duh, ki je dejaven s principom in sebe izvršuje ustvarjalno.
 
Kadar prisluhnemo izobražencu, ki se izgublja v čisti vednosti jaza, lahko odkrijemo, da ga zanimajo oblike abstraktnega vedenja ali pojavni svet, v katerem igra bistveno vlogo vedoči jaz. Pa od tukaj prepričanje, da je njegova naloga samo v tem, da izdeluje abstraktne predstave praznega vedenja in one možnosti, ki napotujejo čez in v transcendentni svet, kjer realnost ni navzoča in sebe izvršuje kot jezik in zmožnost upodabljanja sebe kot subjekta. Zakaj njemu ne gre za ustvarjeni svet, ampak samo za prikaz tega, kako razkošno zna predstaviti svoje abstraktno vedenje in kako iznajdljiv je v izvrševanju svojega sebstva.

Danes izobraženec na veliko pripoveduje o izvrševanju samega sebe tedaj, ko uveljavlja svojo moč kot vedoči jaz. Ob tem pa ne gre spregledati, da je njegov predmet čisto od sebstva prežet, neki dovršeni jaz ali odtujeno sebstvo, v katerega izliva svojo abstraktno moč. In to je mogoče zaznati tedaj, ko odmetava pripravljena znanja in poklanja predpostavke, ki obstanejo v enostavni neposrednosti. In tako vidimo, da je njegov svet nekakšna kvantiteta abstraktnega vedenja, ki se nadaljuje v neke druge svetove kot zmaga njegove izobrazbe. Resnica tega abstraktnega sveta pa je, da ni s seboj notranje posredovan in da ne doseže svoje dejanskosti ali čistega dojema. Kar je njegov čisti svet, to je bivanje vedočega Jaza, ki je izvršil samega sebe v obliko neposredne gotovosti, ki je neko vedenje formalne občosti.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Duh v izvrševanju samega sebe

Sorry, comments for this entry are closed at this time.