Dva obraza

Written by Jože Požar on 21 septembra, 2014 – 6:10 dop -

         Če se bo izobraženec še naprej bojeval s paznimi besedami in mislimi ter povzdigoval svojo košato izobrazbo, ki ne izpolni mišljenja, se ne bo razvijal, ampak se bo še naprej lovil s praznimi abstrakcijami in neposrednim svetom. Namreč on odseva skozi čisto vedenje tudi to, če enostavno povem, da uživa širino svoje izobrazbe in privilegij, ki mu ga izobrazba daruje. Ta ugodnost za njim pušča nedoločni svet abstraktnih predstav in tisto neko možnost kot navidezni razvoj, ki pa ne izhaja iz obstoja in je le neka moč jaza. Tu ni videti nobenega cilja, ker natančno vzeto izpoveduje le svoj svet omike, tj. učenost. To je tisti raznoliki svet subjektivne vednosti, v katerem je čista vednost jaz. Zategadelj je izobraženec s svojo dejavnostjo zadovoljen in zato ničesar ne rabi narediti za to, da bi sebe odpravil na način, v katerem postavi sebe kot predmet. Princip predmetnega elementa ga enostavno ne mika, saj z ohranjanjem subjektivne drže utrjuje vero v posest izobrazbe.
 
Drugi-izobrazenec-Kaj danes brani izobraženec? Brani kontinuiteto sebstva.
 
         Izobraženec v svojih izvajanjih pač vedno kaj izpove o svoji priljubljenosti in poziciji, ki jo ohranja s posredovanjem učenosti. To potrjuje tudi s pojavljanjem v medijih, kjer izpoveduje tiste neke možnosti, ki jih ima vedno pri roki za to, da zatrdi poslušalcem, da je izobrazba sila, ki lahko zagotovi katerikoli svet, ki se začenja in tudi konča s pojavnostjo. To je tista gotovost, ki izključi vsako kritiko na njegov račun. Pa čeprav on vedno razgali svojo izobrazbo kot neko avanturo sebstva, v kateri je on dejavno uresničen kot oseba, ki z besedo in mislijo izdeluje atrakcije brez duhovnega sebstva. Zato ni nič nenavadno, če izobrazba nekako hodi pred njim, njegov duh pa caplja za njim kot kaki zarjaveli robot.

         Poglejmo še drugi obraz učenosti. Stvar duha namreč ni samo v tem, da najde v sebi abstraktno vedenje in ga izpoveduje, temveč da sebe odpravi kot sebstvo skozi predmetni element in se postavi kot čisto sebstvo. On je namreč tisti, ki mora postati samemu sebi neko drugo, če želi da bi bil zares sebstvo in duh. Predmetni element je tisti način, s katerim svoje sebstvo organizirano odpravi in sebe postavi kot predmet. Kajti duh je vedenje samega sebe v svoji odsvojitvi. To pa je tisto gibanje, v katerem obdrži enakost s seboj. Na ta način je vedenje pokazano v svojem nastajanju ali v čistih momentih, ki so obstoj bivanja sebi enakosti. Zakaj predmetni element ni nič drugega kot čisto vedenje sebstva o sebi. Duh ima v tem elementu bivanje vedenja o sebi. Na ta način, povzemam filozofa Hegla, čisto sebstvo opravlja življenje absolutnega duha, ki je čisti dojem ali oblika odpuščanja samega sebe iz oblike svojega sebstva. To je najvišja svoboda in gotovost njegovega vedenja o sebi.

         Odsvojitev v kateri postane on sebi neko drugo v svoji dejanskosti, je torej tisto nujno. Kajti drugo proizvede obliko čistega dojema. Na ta način se duh v predmetnem elementu prikazuje zavesti, kar pa ne pomeni nič drugega, kot biti določen v drugem.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Dva obraza

Sorry, comments for this entry are closed at this time.