Ekspozicija refleksije

Written by Jože Požar on 13 oktobra, 2013 – 6:04 dop -

         Filozof Friedrich Nietzsche me je s polemičnimi spisi tako navdahnil, da moram nekaj njegovih zbadljivih dognanj predstaviti. Polemični spisi so naslovljeni H genealogiji morale. V njih so tri razprave, tretjo razpravo je filozof naslovil Kaj pomenijo asketski ideali? Bralki in bralcu zagotavljam, da se bo ob branju polemičnih spisov zabaval.

         Poglejmo, kaj filozof zapiše o moderni znanosti. » . . . »moderna znanost« – vsaj za to si odprimo oči! – je trenutno najboljša zaveznica asketskega ideala, in to prav zaradi tega, ker je najbolj nezavedna, najbolj neprostovoljna, najbolj skrivna in podzemna zaveznica!« Nekaj stavkom za tem se filozof sprašuje: »Ali je morda človek s tem postal manj potreben onstranske razrešitve svoje uganke bivanja, ko se to bivanje potlej izkaže še bolj poljubno,
 
Znanost

Čisti razloček istoimenskega.

 
še bolj postopaško, še bolj nepotrebno v vidnem redu stvari? Ali ni prav to samopomanjševanje človeka, njegova volja do samopomanjševanja od Kopernika sem v nezaustavljivem napredovanju? Ah, vera v svoje dostojanstvo, edinstvenost, nenadomestljivost v redosledju bitij je proč, – človek je postal žival, žival brez primere, odbitka in pridržka, on, ki je bil v svoji prejšnji veri domala bog «božji otrok«, »bogčlovek«). . . Zdi se, da se je človek od Kopernika sem znašel na strmini, – poslej se kotali vedno hitreje stran od središča – kam? v nič? v »predirljiv občutek svoje ničvrednosti«? . . . V redu! ali ne bi bila to ravna pot – v stari ideal? . . . Vsaka znanost, (tukaj izpuščam misel v oklepaju) vsaki znanosti, tako prirodni kot neprirodni – tako imenujem spoznavno samokritiko – je danes do tega, da odvrača človeka od njegovega dosedanjega spoštovanja do sebe, kot da to ne bi bilo nič drugega kot bizarna domišljavost« . . .

         Sicer pa filozof začenja to poglavje tako: »Ne! Ne prihajajte mi z znanostjo, ko iščem naravnega antagonista asketskemu idealu, ko sprašujem: »kje je nasprotna volja, v kateri se izraža njegov nasprotni ideal?« Znanost za to še zdaleč ni dovolj samostojna, ona v vsakem pogledu najprej potrebuje neko vrednoto-ideal, vrednote ustvarjajočo moč, v katere službi edino lahko verjame sama vase, – ona sama nikoli ne ustvarja vrednot. Njeno razmerje do asketskega ideala še ni na sebi čisto nič v antagonizmu z asketskim idealom; v glavnem se še celo prej predstavlja kot naprej poganjajoča sila njegove notranje izoblikovanosti.»

         Filozof Friedrich Nietzsche v tej razpravi zapiše tudi to: » . . . – kajti mi eksperimentiramo z nami, kot si ne bi dovolili z nobeno živaljo, in, veseleč se in radovedno, si paramo dušo pri živem telesu: kaj nam je še mar »zveličanja« duše! Potem zdravimo sami sebe: bolezen je poučna, o tem ne dvomimo, še bolj poučna kot zdravje,  – povzročitelji bolezni se nam zdijo danes še celo bolj potrebni kot katerikoli ranocelniki in »zveličarji«. Mi sedaj, brez dvoma, posiljujemo sami sebe, mi hrestači duše, mi vprašujoči in vprašljivi, kot da ne bi življenje bilo nič drugega kot hrestanje orehov; prav s tem moramo nujno iz dneva v dan postajati vedno bolj vprašljivi, vrednejši, da vprašamo, in prav s tem morda tudi vrednejši – da živimo? . . .«


Posted in Filozofsko zrno | No Comments »

Sorry, comments for this entry are closed at this time.