Element nastajajočega vedenja je enostavni odnos proti sebi

Written by Jože Požar on 16 aprila, 2017 – 6:11 dop -

Splošna naloga duha je, da moment abstraktne dejanskosti motri kot tisto vezno ali povezujoče med občo idejo, ki počiva v notranjem jašku duha in zunanjostjo kot tisto, ki idejo postavlja iz svoje notrinskosti v zunanjost. Duh na ta način doseže absolutno sovisnost tega nasprotja, ki je absolutna abstrakcija ali oblika razdvajanja. Predmetni element je tisti, ki bi ga naj duh spoznal, če želi biti dejaven kot tisti, ki si najprej samega sebe odsvoji in se postavi kot predmet. To je razdvajanje ali čisto gibanje, s katerim je tisto končno po svoji neposrednosti postavljeno kot neskončnost, ki je absolutni dojem.

Zakaj je koristno spoznati predmetni element? Zato, ker pojem kot ga vzame razum, ostane na koncu prazna abstrakcija nedoločene biti. Razum izreka neposredno gotovost, kateri nasproti postavi druge gotovosti. Na ta način je mišljenje reducirano na nekaj določil. To se pravi, mišljenje ne ustvari nič novega in zgolj sodeluje pri dejavnosti razuma. Razum namreč ni sposoben vzpostaviti absolutne enotnosti pojma in objektivnosti, tj. ujemanja čistega pojma in njegove realnosti, ki je predmetni element ali postavljena sebi enakost, v kateri notrina stopi sebi nasproti. Abstraktni razum ne doseže predmetne dejanskosti, ker vzame predmet kot nekaj končnega, kot stvar po sebi. Zaradi tega predmet izoblikuje na ta način, da mu dodaja predikate, ki jih človek najde v sebi. Pri takšnem dojemanju sveta gre za to, da predikati pristajajo tistemu, kar si človek predoča pred seboj. Tako ni nenavadno, če duh ne more dospeti do svoje enakosti; njegova enakost mu nastane le negativno, je le prazna abstrakcija biti ali omejena končna vsebina nedoločene biti.
 

Da bi bil človek sebstvo in duh, mora postati samemu sebe neko drugo; tako je sebi proti postavljen kot notranji razloček. To je razloček istoimenskega, katerega bistvo je popolna odsvojitev, duh se razločuje v momente. S tem razločevanjem je dosežena poduhovljenost negativnega in pozitivnega, ali, vzpostavljeno je enostavno bistvo življenja, ki se nanaša na samo sebe kot nravna substanca.
 
Če izhajamo iz dejstva, da je svoboda določena, da se razvije v predmetnost, potem je nujno, da se duh odsvoji in postavi kot predmet. Kajti svoboda je najprej oblika postavljenega čistega pojma v elementu vedenja, s katerim duh zajame svoj dojem ali gotovost čutne zavesti, ki je neposrednost, ki preide v svoje nasprotje, da bi bil duh postavljen kot določenost Enega ali kot abstraktni odnos negacije do same sebe. Kajti duh je to, da postane sebi predmet skozi gibanje notrine, ki je tisto drugo kot postavljeni čisti dojem.

Duh bi torej naj spoznal element vedenja, tj. način, s katerim odpravi svoje sebstvo in se postavil kot predmet. To je način odsvojitve, ki ga je odkril Hegel. Ne glede na to, da se je Kant ukvarjal s problemi metafizike, mu ni uspelo dognati principa ali začetnega elementa vedenja, s katerim si duh sebe odsvoji in je postavljen odnos do samega sebe. Ta princip nastajajočega vedenja razodene Hegel v Fenomenologiji duha, kjer pokaže, kaj je nastajajoče vedenje in kaj predmetni element, ki je čisti dojem. Predmetni element nastajajočega vedenja je princip in je gibanje, s katerim je izpeljana notrina kot njej proti postavljena sebi enakost, ki je čisti dojem v podobi razvejanih občih momentov.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | Komentarji so izklopljeni za Element nastajajočega vedenja je enostavni odnos proti sebi

Sorry, comments for this entry are closed at this time.