Element obstoja kot oblika predmetnosti

Written by Jože Požar on 22 junija, 2014 – 5:58 dop -

         Duh mora biti dejaven notranje ali tako, da skozi gibanje notrine postavi najprej svoje nasprotje. Strmeti mora za tem, da je dejaven s principom. Da bi to bilo razumljivo, vzemimo za našo predstavo drevo, ki kaže svojo skladno podobo skozi notranje razdvajanje, v katerem substanca debla prehaja v razvejanost. Podobo drevesa sem izbral zgolj kot pomoč za prepoznavanje predmetnega elementa. Ta predstava pojasnjuje, da drevo svojo notranjo skladnost doseže s tem, ko razvije notrino v razvejanost ali nasprotje. Drevo namreč s svojo podobo prikazuje dosledno razdvajanje, s katerim doseže sebi enakost ali razvejanost kot drugo. Razdvajanje drevesa, ki je reč v njeni popolni podobi, vzpostavi sebi enako občost ali svojo drugo naravo. In ta oblika razdvajanja se dotika tudi duha, ki svoje razdvajanje doseže z odsvojitvijo sebstva; kajti duh mora najprej postati samemu sebi neko drugo.
 
Princip-razdvajanja-Andrej Požar, Radost filozofa, 2014
 
         Filozof ne malokrat usmerja navdušenost na drugo, ki pa ga običajno ne realizira; drugo ne odpravi kot postavljeno drugo. S tem daje videz, kot da je dejaven zgolj na ravni neposredne abstraktne realnosti; tisto drugo zgolj omenja, s tem pa seveda čiste dejanskosti neposredne realnosti ne doživi. In zares, kadar prisluhnemo filozofu, lahko zaznamo, da se nenehno spogleduje z drugim. A svet, ki ga izraža, ne stopi v bivanje kot postavljeno drugo, ampak preide v mnoge posebnosti. To pa seveda ni postavljeno drugo, ki bi izhajalo iz določne neposredne realnosti in bi skozi notrino prehajalo v postavljeno nasprotje, ki ga zgoraj omenjam kot razvejanost drevesa.

         Filozof, ki filozofira brez principa razdvajanja substance, sam sebe določi kot tistega, ki ni dejaven na razločevani notrini. Se pravi, ker ne izvaja principa razdvajanja, s katerim notrina stopi sama sebi nasproti, tudi one postavljene drugobiti ali razvejanosti ne doseže. Ne doseže postavljene čiste abstrakcije, v kateri substanca skozi gibanje notrine doseže svojo sebi enakost. Gibanje notrine namreč izraža tudi to, da tisto, kar ne preide v svojo postavljeno sebi enakost, obsedi kot neko abstraktno stališče, ki je čisto početje zavesti.

         Postavljen odnos do samega sebe je zavest, ki je samozavedanje. Duh mora najprej odpraviti neposredno realnost, ki ji pripada dejanskost kot drugo, to pa so razvejani obči momenti. S tem želim reči, da duh ne more biti dejaven zgolj kot oseba, ki ima znanje in se zaradi blišča znanja naj ne bi ukvarjal s principom sistema vede, ki je predmetni element, s katerim vzpostavi svojo sebi enakost ali nasprotje. Namreč to, da je predmet zgolj neki izgotovljen svet znanja zajet v podobe, to je nejevolja duha, v kateri zre samega sebe kot enostavno sebstvo. Zaradi tega bi naj bil duh dejaven tako, da najprej doseže postavljeno nasprotje skozi razdvajanje, s katerim sebe osvobaja s principom. Na ta način duh odpravi sebstvo, ki stopi v bivanje kot postavljeno čisto sebstvo ali kot bivanje občega.


Posted in Filozofsko zrno | No Comments »

Sorry, comments for this entry are closed at this time.