Element predstave in neposredno znanje

Written by Jože Požar on 15 junija, 2014 – 5:14 dop -

         Neverjetno s kakšno vnemo se danes razteguje neposredno znanje in prepričanje, ki se ga pod pokroviteljstvom osebe širi v onstranstvo. Zdi se, kot da gre le še za to, da duh svojo moč razgrne v podobe bleščečega znanja in da počenja kaj za nameček. To je sladkost one marljive zavesti, s katero si da izkusiti vero čez čisti jaz. Kar si predoči kot neposredno znanje, to je oblika gotovega smisla: verujoča čista zavest ali subjektivno prepričanje, da je mogoče odkriti v svoji zavesti resničnost. Vsebina pripada lastni moči, ki je tista čista določenost mojega, ki pa seveda ni postavljena občost predmeta. Stvar je namreč v tem, da se resničnega ne postavi in izrazi kot substanco, ampak da zavest nastopa kot čisti jaz, ki je abstraktna oblika sebstva ali tisto samemu sebi enako vedenje.
 
Neposredno-znanje

Element izpostavlja odsvojitev moči, ki je čista sebi enakost, čisti jaz sam, ki ga jezik izreka. Jaz, kakor biva v predstavi, ima zagotovost samega sebe.
 
         Duh torej prek ekstrema sebstva ali čiste sebi enakosti, predoča čisto sebstvo ali jaz sam. Čisti jaz stopi v bivanje kot določna vsebina; kar mu velja in je dejansko izraženo, je čisti sebstvo kot sebi enako abstraktno vedenje. To je tisto pogojeno in spet pogojeno čisto zrenje ali odtujeno sebstvo, čisti jaz bivanja, ki je enakost s seboj. Mi tukaj prepoznamo, da se duh izpostavlja v podobi čistega vedenja sebstva o sebi, ki je gotovost o lastnem ravnanju. Na ta način duh ne prispe do svoje enakosti, kajti njegova enakost nastane le negativno. Kar duh pridela, je le zor samega sebe, se pravi, duh zre svoje čisto vedenje v nasprotju. In ta služba je neki značaj njegove vednosti: namreč tisto, kar ima pred seboj, je on sam, ki je artikuliral svoje znanje, a zares je besedoval le o sebi. Kajti on sam si je postal zaznavna vsebina, ali, postal si je to, da je vedenje in predmet vedenja isto. Lahko bi rekli, kar biva kot njegova čista zavest, ni nič drugega kot čista sebe vednost.

         Prepričanje, da jaz v svoji zavesti najdem izgotovljeno resničnost, to je ravno tisto slepilo, ki ploska in hvali lastno moč. Namreč to, kar jaz najdem v sebi, to izrečem in širim na to, da bog je. To pa je tista dejavnost, ki jo spodbuja moje prepričanje, da se bom osvobodil samega sebe, če bom izvajal princip neposrednega znanja. Ta namreč sloni na abstraktnem odnosu proti sebi ali na tem, da sta abstraktni razum in absolutno zrenje eno in isto.

         Sicer pa ima abstraktno mišljenje kot dejavnost posebnega za svoj produkt kategorije, ki jih duh izdihava kot negativno vednost ali kot končno vsebino, s katero uresniči le vero v neposredno znanje. Abstraktno mišljenje se trdno drži onih kategorij, ki so zamejene na tisto pogojeno in posredovano z nečim drugim; to je ena sama vera v neposredno znanje. Kar je čisto navdušenje kot razgrnitev neposrednega znanja, ki pripada naravi duha. Ali, to je stališče omike, tako G. W. F. Hegel, »ki se giblje v oblikovnih glediščih, daje neizmerno polje za ostroumna vprašanja, učene poglede, primerjave, navidez globoke refleksije in deklamacije, ki so bleščeče skozi nedoločno.«


Posted in Abstraktno mišljenje | No Comments »

Sorry, comments for this entry are closed at this time.