Kaj je število? Na to vprašanje odgovarja filozof Hegel nekako tako: število je tista povsem mirujoča, mrtva in ravnodušna določenost, na kateri je ugasnilo vse gibanje in odnos. Glede na to spoznanje je nenavadno, da danes človek svet poenostavlja na števila in preračunavanje, ki lahko izvrže le neko drugo ravnodušno določenost. Človek-duh očitno izžareva, da je koristno svet omejiti na število, ker je število enostavnost, ob katerem človek preneha misliti. Verjetno svet reduciran na število podarja duhu dosti več radosti, kot pa tisto posredovanje predmetne substance v njeno osnovo in naprej v pojem. Zaradi tega duh poenostavlja svet in se ne ukvarja s stvarjo in njenim pojmom, ki je odnos proti biti in bistvu.
S števili preslepiti in zaslepiti, to je gibanje, v katerem se zgublja predmetni svet. V tem svetu ne gre za noben pojem, kajti duh se ne ukvarja s stvarjo, ampak z velikostjo, ki ne pozna notranjega gibanja in meje, ampak samo odsev določenosti. Ta abstrakcija pa nima tega smisla, da se doseže drugo-bit, ampak le zunanjo določenost.
Druga varianta poenostavljenega sveta je izražena, ko človek uveljavlja samovoljo tako, da gre nazaj vase ali v gotovost samega sebe, ki je tisto negativno obče sebstvo kot vedenje samega sebe, v katerem eksistira on kot osebnost ali kot abstraktna zavest, ki je neko ravnanje po dolžnosti. To je gotovost zavesti, ko zavest počne tisti neki prav. S početjem ali ravnanjem zavesti nastane oblika lastnega vedenja, ki je negativnost nečesa določnega ali zavest kot nekaj občega. Kar je pravzaprav zrenje duha, ko sebe zre kot enostavno vedenje sebstva v drugem, ki je udejanjeno sebstvo, v katerem duh uživa le vedenje samega sebe. Na ta način je duh sebi vedoča dolžnost v nasprotju, v katerem ve sebe kot lastno zlo. Kajti zlo ni nič drugega kot predstavljen značaj sebe-vednosti v enostavni obči obliki ali gotovost v obliki čistega sebstva. Če to povem še tako, to je bivanje jaza, ki sebi ostaja enak v obliki gotovosti samega sebe. Duh v svojem izrekanju ni nič drugega kot gotovost samega sebe, ki je vedenje o samem sebi, čisti jaz torej v podobi samozavedanja. Se pravi, duh je na sebi oblika čistega jaza v svojem razločku. To je enostavna sebi enakost kot čista abstrakcija, torej neko bivanje, ki ni nobeno absolutno postajanje sebstva v občih momentih.
Glede na vse zgornje, je tista čista določenost razuma, ki je na primer število, na katerem je ugasnilo gibanje in odnos, smrt »abstrakcije božjega bitja, ki ni postavljeno kot sebstvo«. Ta smrt je občutje zavesti, da je Bog umrl. Zakaj ta duh ne razvije sebstva v čisti pojem, ampak obstane v neposrednem bivanju kot tisti, ki ni vzpostavil svojega sebstva in sebe kot predmet. Duh ima pred seboj najrevnejšo abstrakcijo, ki je število. Njegov predmet je on sam in sicer kot enostavno bitje, ki ni nič drugega kot čisti jaz ali razloček od sebe.
Duh, ki je ujet v pojavnost, je sebi odtujena zavest. Zakaj ko ne doseže razdvajanja sebstva in ko sebe ne vzpostavi kot predmet, tudi one dejanskosti pojma ne doseže. Njegova resnica je idealiteta njegovega vedenja, ki je neposredna gotovost, v kateri je zavest jaz kot čisti tale, predmet pa tisto neko tole čutnega vedenja. Kriterij resnice je njegova sebi enakost ali nasprotje, ki je neka ravnodušna določenost razuma, na kateri je ugasnilo gibanje.