Ko bi izobražen razumnik napredoval v dojemanju samega sebe, ne bi povzdigoval čisti jaz in hvalil enostranske abstrakcije, ki je nekaj končnega. V času izobraževanja ni spoznaval svoje odsvojitve, zakaj izobraževalni sistem duha in gibanja substance ne spoštuje, kajti hvali samo abstraktno znanje. Oblika končnega znanja ali enostranska abstrakcija je za njega nekaj popolnega. In to zaznavamo tedaj, ko je dejavna zavest, ki se zanaša na znanje in na svet navzoč izven mišljenja. Samozavedanje povzdiguje enostransko abstrakcijo in znanje kot tako. Potemtakem se razumnik ni izobrazil popolno, saj svoje znanje ne postavi kot predmet. In ne le to, videz daje, kot da za njega posredovanje in gibanje substance ne obstajata. Zaradi tega hvali enostransko abstrakcijo, tisto končno, prav tako refleksijo razuma in tisto, kar pošlje čez in je sprevrnjeni svet kot nasprotje samega sebe.
Vsakdanje življenje upošteva samo znanje, zato se razumnik drži abstraktnega znanja in potencialnega sveta. In to najbrž zaradi tega, da obide realnost in njej pripadajočo dejanskost, ki je ne ceni. Realnosti razumnik ne spoštuje, ker ga abstraktno znanje dosti bolj poživi. V njem vidi in najde sebe kot tistega, ki ni vezan na predmetno bistvo in sebe prosto nadaljuje. Zaradi tega idealizira samo svoje znanje, na katerega lepi domiselnost in svet čistega jaza. O tem početju bogato pripoveduje, kajti sebe kot posredovalca ne jemlje resno, ker v gibanju substance ne vidi nobene vrednosti. Svoje aktivnosti ne dojema iz gibanja, pa je jasno, da išče in hvali svet čistega jaza, ki ni omejen in se prosto izlije v nekaj nasprotnega. Namesto da sebe osvobaja od abstraktnega znanja, hvali enostransko abstrakcijo in čisto vednost kot tako ter tisto, kar odtuji in sprevrne v nasprotje in je goljufija samega sebe.
Enostranska abstrakcija je končnost in zato kategorija razuma. Razum vztraja v končnosti, kajti ta izključuje neskončnost. Zato razumnik brani kontinuiteto znanja in nadaljevanje čiste vednosti kot take. To je enostranska abstrakcija, ki se jo zatrjuje in kaže neodvisno od njene dejanskosti, je namreč brez bistva. Rečeno drugače, to je tisto abstraktno nespremenljivo, ki je končno zoperstavljeno neskončnosti. Filozof Hegel zapiše: »filozofski idealizem ne obstaja v ničemer drugem kot v tem, da končnega ne pripozna za nekaj resnično bivajočega.« Izobražen razumnik hvali ravno končnost, ki je enostranska abstrakcija in zategadelj nič objektivnega, ampak nedoločena bit, ki je nekaj izrekljivega.
Pojem duha in njegovo odsvojitev je razvil in vzpostavil filozof Hegel. Heglove filozofije pa razumnik ne bere, kajti njemu zadošča abstraktno znanje kot tako, ki odkrije, da posredovanja in postajanja predmetne substance ne spoštuje. Dejaven je proti vsaki določenosti sveta zlasti tedaj, ko je govora o konkretni vsebini predmeta. Hvali in upošteva samo tisto, kar ni utemeljeno in se prosto nadaljuje v nekaj drugega. Tako odseva, da odnosa substance in postajanja ne upošteva, kajti abstraktno znanje mu podarja mnogo nejasnega zadovoljstva. Zategadelj povsod uveljavlja zdravi razum, čisti jaz in igro abstrakcij, ki naredita njegov svet veliko bolj privlačen. To torej, da pridela različne svetove in tudi resničnost na sebi, to je tisto obče veljavno. Heglova filozofija bi ga nagradila, če bi jo začel odčitavati, kajti znašel bi se v svetu, ki je določen in drži v sebi bistvo. Bistvo ne zanima razumnika, kajti določil in gibanja substance ne upošteva. In dokler bo določen svet podcenjeval, bo subjektivna plat slavljena in spoštovana kot enostranska abstrakcija, ki je negacija njega samega.
Razumnik hvali čisti jaz, ki poveličuje enostransko abstrakcijo, ki je zlo. Abstrakcija mu daje zadovoljstvo, kajti vezana ni na določeno vsebino. Enostransko abstrakcijo zgolj uveljavlja, kajti je končnost, v kateri vztraja razum. Abstrakcijo na veliko hvalijo mediji, ker duhovne zbranosti in svobode ne spoštujejo. Sicer pa mediji uveljavljajo enostransko abstrakcijo s smotrom, da sebe izpolnijo. Duha ljudstva in gibanja substance ne spoštujejo, pa je jasno, da usmerjajo pozornosti k nečemu, kar v sebi ni določeno in je zgolj pojavni svet. In tako mediji poenostavljajo svet na nekaj, kar je brez bistva in je izražena subjektivna nastrojenost, ki je danes posebno cenjena.