Enostranski svet levičarja in disharmonija moralnosti in čutnosti

Written by Jože Požar on 14 junija, 2020 – 5:19 dop -

Menda ja levičar ne misli, da je njegovo delo samo v tem, da obrekuje drugače misleče in hvaliči enostranski svet, s katerim pravzaprav kaže le svojo osebno nastrojenost, ki se mu običajno sprevrže v prazne možnosti ali neizpolnjene abstrakcije. Ko si namreč človek njegov svet pogleda bliže, tam najde posamezne misli in od duha zapuščeno zavest. Tisto, kar je navzoče kot nekakšen njegov odtujeni svet, to je čista sebevednost ali brezpredmeten svet čistega jaza, ki ima veljavo nepremičnega sebstva. Ubogi duh, namesto da svojo odsvojitev izžareva v obliki kake obče ideje, uveljavlja brezduhovno sebstvo, tj. početje zavesti, ki izpelje kakšno empty possibilities. In vse to lahko spremljamo v medijih, ki to igro besed in misli ter dejanja jezika enostransko ocenjujejo in hvalijo čez jezik prilizovanja.

 

Svet praznih možnosti, to danes poveličuje levičar. Ni važno, kaj odrine od sebe, pomembno je, da uveljavlja svojo osebno nastrojenost čez prazne abstrakcije. Tako da tisto, kar daje drugim, to je čista zagotovost njega samega, ona izžareva izginjajoče momente, v katerih zre samega sebe. To je tisti osebni idealizem, ki ima izpolnitev v neizpolnjeni abstrakciji. Od duha zapuščena zavest operira na zemljišču čistega jaza, kjer napihuje in hvali dejanja jezika in čisto početje zavesti.

 

Da levičar igra to neko javno komedijo, skozi katero obrekuje drugače misleče – z drugače mislečimi se ne razume, ker ne dojemajo sveta kot on – gre zasluga slabemu idealizmu, ki odmetava prazne misli in kategorije, s katerimi lahko prizadeneš drugače mislečega. Zaradi tega razkazuje svoje osebno razpoloženje, ki ga izžareva čez tavtologijo jaz sem čisti jaz. Zdi se kot da želi pokazati duhu ljudstva, da je edino on sposoben izraziti osebno nastrojenost. Zato njegov svet ni določen idejni svet, ampak raztrgane čutne nastrojenosti, s katerimi drugače mislečim pove, da z onim raztrganim brezduhovnim sebstvom nikakor ne more pomiriti samega sebe. Zategadelj ne išče odgovora na vprašanje, kako si človek samega sebe odsvoji. Pa ni čudno, da se nikjer ne ustavi in da od sebe odriva le misli čistega ega. Skratka, on zna biti izzivalen, včasih sovražno nastrojen do drugače mislečih, včasih pa celo aktiven tako, da drugače mislečim ne pokloni niti pogleda, kaj šele da bi izmenjal kako misel s tistimi, ki drugače mislijo. Njegov smoter je samo en, hvaličiti svoja stališča in se ne ozirati na to, kaj pravijo drugi, ampak s prazno mislijo napadati drugače misleče ali tiste, ki ne mislijo enako kot on. Zato povsod hvali vsebinsko prazno izražanje, neizpolnjeno abstrakcijo, dejanja jezika, čisti ego, čisti uvid in prav tako nebrzdano zavest, ki proč meče prazne misli, vse z namenom, da uveljavi svojo subjektivno prepričanje.

Podčrtajmo, levičar s svojo aktivnostjo izpoveduje osebno nastrojenost; in to je tista dejavnost, s katero duhu ljudstva sporoča, da ga stvarni svet in obča ideja sploh ne mikata. Se pravi, levičarja politika v smislu določanja obče ideje ne zanima. Namesto obče ideje demonstrira osebno nastrojenost, tj. čisto početje zavesti. Pravzaprav levičar govori o sebi in svojih občutjih, ki mu preprečujejo, da stopi v razmerje ali odnos s seboj. Povsod daje prednost osebni nastrojenosti, ne glede na to, da mu duh ljudstva ves čas sporoča, da ni dejaven svobodno in v interesu obče ideje. Spomnimo: svoboda je substanca duha, pa je tisto odtujevanje empty possibilities in povzdigovanje čistega jaza neproduktivno.


Posted in Abstraktno mišljenje | Komentarji so izklopljeni za Enostranski svet levičarja in disharmonija moralnosti in čutnosti

Sorry, comments for this entry are closed at this time.