Brž ko EU politika ne dojema demokracije kot vrsto nadaljnjih določil svobode, ampak kot uveljavljanje strankarskih interesov, tedaj ni dejavna s principom. To je tista dejavnost, ko duhu ne gre za resnično svobodo, ampak za prevlado prepričanja, katerega pomanjkljivost je, da prezira občo idejo, tj. umno voljo. Umna volja je namreč princip kot absolutni dojem duha, po katerem je oblikovana substanca, zakaj svoboda je substanca duha.
EU je sedež demokracije in svobode, kjer duh proizvaja čiste dojeme. To stremi reči, da je njegov princip obča ideja, katere osnova je, da razvije predmetno substanco v njeno proti postajanje. To je tista dejavnost duha, ko njegov predmet skozi negacijo ali gibanje doseže svoj razloček, tj. absolutni dojem, ki je predmetno bistvo kot sebi enakost. Kar je oblika proti postavljene substance v njenih občih momentih. To je pravzaprav postavljeno razmerje kot neločljiva povezanost substance, v kateri ena stran določa drugo; kar je princip obče ideje, ko neposrednost substance doseže svoje proti postajanje. Zakaj obča ideja ima v sebi to določilo, da postavi drugo kot svojo sebi enakost. Na ta način obča ideja doseže svojo izpolnitev skozi razvejane obče momente, ali, tista neposrednost, ki je končnost, doseže svojo popolnost v enostavni sebi enakosti. To je element vedenja, v katerem substanca doseže svoje nasprotje v razvitem absolutnem dojemu, s tem pa svojo nasebno določenost.
Politika ni samo izražanje interesov. Izražen interes je subjektivna plat, ko ima glavno besedo strast, nagnjenje, prepričanje, hotenje, ki so orodja, s katerimi lahko izvršiš le kak zunanji smoter. Politični človek pa ni zanesenjak, temveč duh, ki je dejaven umno ali v načinu obče ideje. Zakaj v izraženem interesu najde politik samo njegovo prepričanje, ki pa ni nobena obča ideja, nič umnega. Na ta način zadovoljuje le lasten in subjektiven uvid. Zato je nujno, da ima politik za svoj princip absolutni dojem. Kajti ko se trdno prijema neresničnega dojema ali svojega prepričanja, potem je to nekakšna svojeglavost, ki brani tisto ne-umno, ki pa ni skladno z duhom ljudstva.
Torej, ker je demokracija vrsta nadaljnjih določil svobode, svoboda pa je substanca duha, potem se EU politika ne sme zadovoljiti samo z izražanjem interesov. Zakaj duh se mora ohranjati v razmerju do substance, tj. do njenega postavljenega čistega dojema, v katerem predmetna substanca doseže svojo določenost v njeni dejanskosti. Obča ideja je najprej nekaj neposrednega, tisto notranje in predstavno, ki obči ideji prizna pravico, da postavi razloček ideje ali njen čisti dojem. Razloček je izpolnitev v smislu določenosti substance. Naj to povem še drugače, to je tisto razdvajanje substance, ko neposrednost skozi negacijo doseže proti postajanje v občih momentih. Pri tem pa je bistveno to, da je duh dejaven umno, torej ne v interesu abstraktnega razuma, ampak na način umne volje, tj. čistega dojema.
Naj opozorim na naslednje. Kot vemo, političen duh je v svojem osnutku najprej čista sebevednost, se pravi, njegov neposredni svet še ni izpeljana obča ideja, ampak samo oblika abstraktnega vedenja. To pa še ni nič umnega, ampak abstraktna neposrednost, ki ni dosega svoje izpolnitve v čistem dojemu. Pozor, pomembno je, da je duh dejaven s ciljem! Če to ni, potem tudi nič umnega ne izpelje, zakaj tista neposrednost se običajno razblini v interes. Kar pomeni, da mora duh sebe izpolniti v načinu, če želi uresniči občo idejo. Le tako substanca doseže drugo ali svojo sebi enakost. Edino na ta način je duh dejaven s principom, ki zagotavlja, da bo substanca v njenem svobodnem načinu dosegla svojo dejanskost.