Evroposlanec ne pridela predmetnega sveta, kar kaže, da nima odnosa do sebe in predmeta, in prav tako ne do duha ljudstva. Predmetni svet ni njegova vsebina, potemtakem tudi ni dejaven svobodno. Najbolj ga prevzamejo interesi, čez katere uveljavlja svojo subjektivno voljo. Zakaj sebe razume onstran lastnega občutenja, kjer zasleduje različne interese, tj. igro abstrakcij, ki ga menda navdušuje. Občasno deluje tudi proti obči volji, najbrž s ciljem, da zadovolji strankarski interes. Nekje sem prebral, da nič ne nastane brez interesa tistih, katerih dejavnost je poleg delovala in bila izražena kot strast. Strast je namreč subjektivna in oblikovna plat izražanja svoje energije. In to je mogoče zaznavati tedaj, ko evroposlanec podarja subjektivne predstave in tisto, kar je neki potencialen svet, s katerim izrazi le sebe in svoj interes. Iz njegove aktivnosti je mogoče spoznati, da je zanesenjak, ki nima jasnega predmetnega razmišljanja. Zakaj dejaven je tako, kot da predmetu objektivna izpolnitev ne pripada. In zato je njegov svet prežet s predstavami in sploh ni predmeten, pa je jasno, da se z predmetno realnostjo in njeno dejanskostjo ne ukvarja. In zato je tisto, o čem beseduje, nekakšna igra besed in misli. In to vse zaradi tega, ker demokracijo izpeljuje neodvisno od duha ljudstva in njegove obče volje. Princip religije za evroposlanca ne obstaja in tako ni čudno, da je dejaven zunanje in s smotrom, da izrazi čisti jaz. Vse kaže, da dojemanje samega sebe ni odvisno od njegove odsvojitve, temveč od tega, kako dojema demokracijo in vlogo evroposlanca. Zategadelj evroposlanec v jeziku stopi na plan kot samozavedanje, ki izreka čisti jaz in njegov idealizem.
To, da duh širi svoje znanje na to, da je, to je enostranska abstrakcija. To je tista dejavnost, ko nič ostane nič in ne preide v svoje drugo ali bit. Takšno dejavnost danes izdeluje abstraktno mišljenje, ki ne upošteva gibanja in jasnega premišljevanja, v katerem se duh sebi pojavlja kot posredovalec predmetne substance in kot tisti, ki svoj svet v osnovi določi. Zakaj kadar motrimo dejavnega duha, je na njem vidna pretvorba, kajti njegov svet je tisto drugo njega samega kot proti postajanje substance. To pa ni znanje, ki zgolj je, temveč duh, ki ima sebe za predmet in je v proti postajanju svoja sebi enakost. Le tako sebe objektivno izpolni in s tem hkrati svobodo svojega znanja.
Športnik, ki stremi izraziti svojo moč, mora izpeljati gibanje, s katerim izrazi smoter; brez gibanja sebe ne izpolni. Enako velja za razumnika, ki v odsvojiti svoj svet vzpostavi skozi gibanje notrine v čisto notrino. Kajti da bi ustvaril svoj svet, je nujno, da je dejaven s principom svobode ali tako, da realnost substance posreduje v obliko proti postajanja. Zakaj ko substance ne vzpostavi v dva ekstrema, zagotovo ni dejaven na način gibanja substance. Dejavnost razumnika, s katero ustvari svoj svet, bi naj bila svobodna, a to ni, ko izraža le svojo subjektivno naravnanost.
Duh, ki ni dejaven kot kaže športnik, svojega sveta ne ustvari. Zakaj ko ni dejaven s ciljem, da predmetno neposrednost posreduje in jo postavi kot predmet, obstane v abstrakciji. Rečeno drugače, ko predmetna realnost ne doseže dejanskosti, substanca ne izpolni svoje razdvojitve in je abstraktna neposrednost. To odkrije, da gibanja substance ne jemlje resno. In tako ni nenavadno, da je danes igra abstrakcij povsod popularna, kajti to je igra čistega jaza, ki podarja samo dejanja jezika.
Kadar športnik in čisti jaz ne proizvajata gibanja in nista dejavna s ciljem, da ustvarita svoj svet, je njihov svet izginjajoča čista sebe vednost. To izginjanje pridela igra abstrakcij, s katero je uresničen čisti jaz. In to se dogaja tedaj, ko duh ni dejaven svobodno, tj. v načinu gibanja in postajanja substance. Mnenja sem, da športnik izžareva prav to, da je gibanje najbolj pomembno in da brez gibanja ni mogoče ustvarjati sveta. Enako velja za evroposlanca, kajti ko ne upošteva gibanja predmetne substance, je dejaven nezadostno in s smotrom, da uveljavi čisto vednost jaza. Naglasimo, odveč je ohranjati subjektivno držo in hvaliti čisto vednost kot tako. In ravno to hvali evroposlanec, ko izraža gotovost čistega jaza in samovoljna stališča, ki so enostranske abstrakcije.