Ne morem verjeti, duh analizira Fenomenologijo duha, pri tem pa spregleda samo bistvo dela, namreč to, da je Fenomenologija duha prvi del sistema vede. Heglovo delo z naslovom Fenomenologija duha se namreč začenja na drugi strani, na kateri je zapisano: Sistem vede, spisal G. W. F. Hegel, pod tem pa je zapisano še naslednje: Prvi del, Fenomenologija duha. Ti podatki bralcu povedo, da je Fenomenologija duha prvi del sistema vede, torej delo, ki se nadaljuje v drugem delu sistema vede. To je bistveno vedeti, kajti če Fenomenologijo duha dojamemo zgolj kot pojavne oblike zavesti in samozavedanja, potem pač to ni sistem vede, ampak samo filozofija izkustva zavesti. In tako je zgleda Fenomenologijo duha dojel tudi pisec analize, ki svojo analizo naslavlja Heglova fenomenologija duha. On namreč ne izhaja iz dejstva, da je Heglova Fenomenologija duha prvi del sistema vede.
Če prvi del sistema vede, ki nosi naslov Fenomenologija duha, dojamemo kot abstraktno filozofijo ali kot podobe zavesti in samozavedanja, potem Fenomenologije duha nismo dojeli kot nastajajoče vedenje. Potem pač Heglov sistem vede ni nič drugega kot filozofija o pojavnih oblikah duha.
To, da pisec analize spregleda, da je Fenomenologija duha prvi del sistema vede, to pove, da piscu ni šlo za to, da interpretira delo kot prvi del sistema vede, ampak kot nekaj, kar nima nobene veze s sistemom vede. Še več, pisec analize bralcu sporoča, da Heglovo delo Fenomenologija duha ni sistem vede, ampak filozofija o pojavnih oblikah duha, v kateri nastopajo zavest, samozavedanje, um in duh. Pa tako Heglov prvi del sistema vede izgubi svojo vrednost, saj je prvi del sistema vede ponižan na opis in refleksijo fenomenov. Rečeno drugače, s površnim dojemanjem analizator zreducira Heglov sistem vede na podobe zavesti, samozavedanja in razčlenjevanje posameznih kategorij. To pa je zgleda tisti način analize, ko analiza postane idealizem zavesti. Namreč, ko ne gre za nobeno celoto, potem tudi ne gre za noben čisti pojem. Tisto, kar še posebej pade v oči pa je to, da analizator v analizi ne govori o čistem pojmu in predmetnem elementu, ki je obstoj bivanja sebi enakosti. Mimogrede naj spomnim še na naslednje dejstvo: na koncu prvega dela sistema vede je objavljen Heglov oglas, v katerem Hegel zapiše, da je izšlo delo G.W. F. Hegel: Sistem vede. Prvi del, v njem vsebovana Fenomenologija duha. Zapiše pa tudi to, da delo preučuje utemeljitev vedenja ali nastajajoče vedenje, ki je prva veda filozofije.
Vprašanje, ki se samo po sebi ponuja je, zakaj analizator ne izhaja iz dejstva, da je Fenomenologija duha prvi del sistema vede. Verjetno zato, ker dela ni razumel kot sistem vede, ampak kot filozofijo o pojavnih oblikah duha, ki jih je mogoče zunanje povezati s kakšnimi predpostavkami ali celo z Lacanovo teorijo. In tako Fenomenologija duha kot sistem vede razpade na opis pojavov in tisto neko refleksijo, ki nastopa kot opazujoči um.
K zgornjemu naj dodam: analiza Heglove fenomenologije duha ni izčrpna analiza prvega dela sistema vede, ampak analiza pojavnih oblik zavesti. Namesto da pisec bralcu predstavi, kaj vzpostavi prvi del sistema vede, mu podarja interpretacijo pojavnih oblik duha.