Filozof in brezduhovno sebstvo

Written by Jože Požar on 20 maja, 2012 – 6:20 dop -

         Če bi rekel, naš filozof deluje samo za stvar, bi to bil napihnjen zanos. Kajti kadar poskušam spoznati stvar v njegovih vsebinah, odkrijem vse kaj drugega kot stvar. Stvar nadomešča njegovo brezduhovno sebstvo ali abstraktne predstave, ki so največkrat obešene na kategorije. Na kratko, namesto stvari filozof kaže oblike znanja in željo, da najde svoj um. Želim reči, filozof ne počenja nič takega, kar bi izhajalo in bi bilo določno razvito iz postavljenega čistega pojma ali njegovih splošnih momentov.

         Poleg manjkajoče stvari pa je mogoče zaznati tudi to, da filozofa spremlja ob njegovih nastopih učenjaški naslov. Hvali se njegovo izobrazbo, ki kot da lahko opraviči tisto manjkajočo stvar. Hvali se torej nekaj, kar zunanje spremlja filozofa in ni v nobeni povezanosti z njegovim predmetom. Predmet ima svoje lastno življenje in ni odvisen od filozofove izobrazbe.
 

Filozof Hegel je nekje zapisal: »Kadar želimo videti hrast v silnosti njegovega debla, širjavi njegovih vej in množici njegovega listja, nismo zadovoljni, če nam na tem mestu pokažejo želod.«
 
         Če torej filozof ne razvija stvari, potem pač počenja nekaj drugega; komentira, opisuje, posreduje znanje, primerja in še kaj drugega bi se našlo. Se pravi, vsebino, ki jo odriva od sebe, ne razvija iz nobene proti postavljene osnove ali čiste občosti. On deluje, ne da bi kaj določnega najprej postavil kot enostavno negativnost. Filozof zgolj odriva od sebe svoje vedenje ali tisto brezduhovno sebstvo. Njegov cilj ni razviti stvar v določila, ampak zgolj to, da predstavi svoje čisto sebstvo. In ko ima filozof za smoter zgolj svoje čisto sebstvo, potem tudi nima za smoter nobene druge realnosti kot ravno to njegovo čisto sebstvo. Potem mu ne gre za prehod ene določenosti v drugo, ne gre mu za nič takega, kar bi izhajalo iz postavljenega čistega pojma.

         Filozof, ki ne deluje s ciljem, tudi ne deluje za postavljeno čisto idejo. To je jasen znak, ki pove, da filozof v svojem delovanju nič nujnega ne posreduje in da zgolj sebe odtujuje kot tistega, ki ima vedenje. Najslabša varianta filozofa je tista, ko filozof zunanje povezuje njegove abstraktne predstave, še slabša pa tista, ko njegove abstraktne predstave obeša na kategorije. Pri tem pa seveda filozof ničesar ne spravi v določila, ampak zgolj navaja in se sklicuje na to in ono. Raztrganost filozofa na predmet, ki zares ni predmet, ne koristi stvari, še manj pa filozofiji.

         Naj tukaj spomnim: brezdihovno sebstvo kot tako še ni duh! Pa je zato odrivanje naravnega sebstva, v katerem sebstvo ni postavljena kot čisti predmet, najrevnejša podoba zavesti. Filozof naj postavi čisti pojem sebstva in naj ne bo zgolj v službi svoje izobrazbe. Čisti pojem kot abstraktna predstava, v kateri so postavljeni obči momenti pojma, naj bo njegova prva naloga. Hegel zapiše: ». . . odpuščanje sebe iz oblik svojega sebstva je najvišja svoboda in gotovost njegovega vedenja o sebi.« V odmetavanju brezduhovnega sebstva, ki ni vezano na nobeno določno postavljeno realnost ali končnost in se ga lahko širi po mili volji v neskončnost, ni nobene svobode. Filozofova naloga bi naj bila na začetku predvsem v tem, da najprej postavi predmetni element, s katerim vzpostavi čisto vedenje sebstva o sebi.


Posted in Neizpolnjena abstrakcija | No Comments »

Post a Comment