Priznajmo, filozof danes ne pridela nič takega, da bi ga lahko hvalili. Razen tega je dejaven zunanje, pomanjkljivo in predstavno. O tem govori tisto, kar odrine od sebe in je na sebi nekakšno tavanje v virtualnem svetu, s katerim poskuša pokazati, da zna biti preslikavanje abstraktne filozofije ravno tako koristno. Namreč, tisto početje in gnanje, ko interpretira in razlaga le svoje vedenje, se nikjer ne začenja in tudi ne konča. Zato v njegovem svetu najdemo mnoge različne svetove, ki jih olepša z domiselnostjo ali videzom tistega, kar mu skozi početje zavesti nastane kot nekakšna sinteza, ki je prikaz njegove stvari.
Poglejte kaj dejansko počenja filozof in videli boste, da izdeluje abstraktne predstave o filozofiji. To je prizadevanje filozofa, ki beseduje o abstraktnih podobah vedenja in tistem, kar mu nastane obenem. Hočem reči, ko razumete tisto, kar on sporoča in je abstrakcija vedenja, potem sploh ni čudno, če mladi duh ne jemlje resno filozofije in če izjavi, filozofije se ne da razumeti. Zakaj tako, zato ker se o predmetu filozofije ne govori in ker se vsebine predmeta ne posreduje. Zato svet filozofije ni nič drugega kot enostavna gotovost vedenja: katere knjige je treba brati, katerega filozofa se da primerjati z drugimi filozofi, in celo to, zakaj se dva filozofa nista mogla sporazumeti. In tako je filozofija abstraktna stvar ali zbir različnega vedenja, ki nima nič skupnega s predmetom filozofije. Skratka, tu je čas, ko je treba začeti govoriti o predmetu filozofije, katerega vsebina mora biti določena.
Duh, ki razume filozofijo kot abstraktno stvar, se obnaša kot kak aristokrat, ki demokracijo razume kot njegovo stvar. Zaradi tega filozofija ni nič drugega kot pojavni svet, in zato nerazumljena, kajti njen predmet je brezvsebinsko vedenje. K temu veliko pripomore ono razumsko mišljenje in prepričanje, da je filozofija neživa teorija. Namreč verjame se, da je filozofija v svojem bistvu nekakšna neimenovana stvar, ki jo je treba vedno znova idealizirati, da bi bila na sebi čutno vedenje.
In zdaj pozor, zamislite si mladega in radovednega duha, ki prisluhne filozofu, ki ne obravnava predmeta filozofije, ampak izdeluje predstave o abstraktni stvari, ki ni noben predmet filozofije. To je prizadevanje, ko filozof govori o svojem neživem vedenju ali oblikah vedenja, s katerimi pridela zgolj predstave o filozofiji. Kako naj potem mladega duha filozofija privlači, če pa se mu namesto predmeta filozofije podarja abstraktne predstave o filozofiji. Zaradi tega seveda ni čudno, če mladega duha filozofija ne zanima. Zakaj tisti abstraktni svetovi niso noben predmet filozofije, ampak podobe vedenja, ki filozofu nastanejo kot nekakšen drugi svet ali kot nekaj, kar je njegov onstranski svet. Hočem reči, na ta način tudi filozofija ničesar ne pridobiva, ampak izgublja tla pod nogami, in to zaradi tega, ker se filozofijo predstavlja kot nepredmetni svet ali kot abstraktno stvar.
Ko je vloga, ki jo ima danes filozof, omejena na neko neživo vedenje in razlago onih kategorij, filozofija na sebi ni nič drugega kot razločevanje kategorij. Hočem reči, to ni noben predmetni svet, ampak svet, ki ni vezan na nobeno predmetno osnovo. Naj spomnim, duh ni zgolj abstraktno neživo vedenje ali abstrakcija svojega vedenja, ampak je odsvojitev in je postajanje vedenja. Vse, kar ni postajanje, je zabloda, kajti tista čista sebevednost ali subjektivna vednost ni resnična izpolnitev duha, ampak čista vednost kot jaz.