Filozof in izmišljena zgodba

Written by Jože Požar on 15 marca, 2015 – 7:55 dop -

         Sprašujem se, zakaj bi naj bil filozof aktiven na področju literature, torej tam, kjer gospoduje izmišljena zgodba, abstraktne predstave, blodnja, slepilo, iluzija in domišljija. Ni mi jasno, zakaj filozof podžiga občudovanje tam, kjer ima veljavnost prazna beseda in je predmet neko čisto hrepenenje. Ali je stvar filozofa, ki bi naj negoval in razvijal pojem ideje, mogoče tudi v tem, da snuje in izdeluje prispodobe in da uveljavlja subjektivni jaz, ki običajno odmetava tisto čisto obče ali proste določenosti? Ali ni nenavadno, da je filozof dejaven ravno tam, kjer sta pojem in ideja predstavljena zgolj kot čista sebe vednost? Jaz verjamem, da je pojem filozofije, ki je ideja, dovolj zanimivo področje. Zato menim, da je aktivnost filozofa na področju, kjer ima glavno besedo prispodoba, odvečna.
 
Fabula-2aKo se duh preganja naokrog kot čisti jaz, je čisto sebstvo sebi enakost; to pa je oblika, ko se jaz sam gleda zunaj sebe. Jaz doseže svojo resnico na sebi skozi silo govorjenja, ki je bivanje čistega jaza.
 
         Kaj je potem tisto, zaradi česa je filozof dejaven na področju, kjer domuje izmišljena zgodba? Ali ideja in dejanskost čistega pojma nista dovolj zanimiva filozofu, ali pa v izmišljeni zgodbi, ki je subjektivno naravnana in se razteza v neskončnost, najde filozof momente svojega sebstva? Ali pa morda filozofa privlači odtujitev sebstva kot čistega sebstva? Če je čisto sebstvo za njega pojem, ki ga navduši, potem je najbolje da vzame v roke Heglov sistem vede. Filozof G. W. F. Hegel namreč razvija pojem sebstva kot predmetni element, ki je čisto vedenje sebstva o sebi. To pa je svet, v katerem lahko filozof spozna gibanje sebstva, tj. gibanje notrine v njeno nasprotje. Torej, čisti svet sebstva lahko filozof spoznava tudi skozi Heglov sistem vede. Zato menim, da izmišljena zgodba ni pravo področje filozofa. Kajti izmišljena zgodba poteka tako, da svet prehaja vedno v nekaj drugega in sploh ni zamejen na predmet, ampak na čisti jaz, ki ima resnico v realizaciji osebnosti.

         Ali je danes stvar filozofa še samo v tem, da zatrjuje sebe in da uveljavlja svoje poglede na svet? Najbrž ne. Stvar filozofa je, da se ukvarja s postajanjem neposredne realnosti in čistim pojmom, torej s svobodo, ki je substanca duha. Za to pa potrebuje način, s katerim vzpostavlja odnos do sebe. Kajti najlažje je pridelovati prispodobe in naključja in sebe uresničiti kot čisti jaz, ki pa izpove, da filozof filozofira brez sistema. Se pravi, najlažje je graditi svoj jaz, če misliš in si prepričan, da te lahko čisti jaz pripelje na vrh sveta s filozofiranjem, ki ni nič drugega, kot biti dejaven na razne načine. Pri takšni dejavnosti je namreč pomembno samo to, da vnaprej veš, da boš v čistem svetu naletel zopet na sebe ali na odtujeno čisto sebstvo, v katerem so izražene enostavne prispodobe. Potemtakem je tvoja aktivnost samo v tem, da od sebe odmetavaš sebstvo in da svoje vedenje potopiš v neko podobo sveta, ki je tvoje čisto sebstvo. Takšno odsvojitev lahko na vsakem področju izpelješ s silo govorjenja in bivanjem tvojega sebstva. To je namreč tisto početje zavesti, ki te pripelje do neke točke, kjer lahko odnos do samega sebe enostavno črtaš.


Posted in Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Filozof in izmišljena zgodba

Sorry, comments for this entry are closed at this time.