Imamo dejavne filozofe, ki filozofirajo o svetu politikov, in to tako, da njihov svet širijo kot domisleke in zablodo. Na drugi strani pa imamo politike, ki svet spreminjajo v števila in tiste neke izračune, ki lahko pogoltnejo vsako realnost. Imamo pa tudi politike, ki dojemajo na primer zdravstveni sistem kot gibanje denarja, ne pa kot postavljeni pojem. Dalje, imamo izkušene politike, ki se ukvarjajo samo s komentiranjem sveta in posledic, ki jih odčitavajo čez števila. V igri številk in besed je zgleda najbolj pomembno samo to, da se komentiranje dogaja na tv-ekranu in na način logike, ki jo določajo števila.
Kar se tiče filozofov in vsebin, ki jih predstavijo, naj omenim naslednje: če bojo filozofirali še naprej samo v širino in ne v globino, bo filozofija na sebi nekakšno abstraktno rezoniranje, ki dožene tostranost v onstranosti. Na ta način filozofija obstaja samo v predstavah in kot sprevrnjeni svet, ki ne izhaja iz nobene osnove. Še veliko več, na sebi je instinktivno početje, ki se predoča zavesti kot izginjajoči svet. To izžareva, kot da se svet filozofije nikjer ne začenja in tudi ne konča; je ena sama brezmejnost, ki jo dojamejo samo filozofi, ki spretno operirajo s kategorijami. In zato imajo korist od filozofije samo tisti, ki jih ne zanima bistvo sveta. To je eden od razlogov, zakaj je filozofija razumljena kot neomejeno modrovanje in ne kot veda, katere predmet je ideja. Videz je, kot da filozofija služi povzdigovanju filozofa, tj. njegovim osebnim pogledom na svet, skozi katere se baje da videti resnico sveta. Zaradi tega o vlogi filozofije razpravljajo tisti, ki so se postavili nad filozofijo kot izkušeni modreci in njen svet utemeljuje na plehkih podobah.
Slišim, filozofi modrujete o številkah in ravnodušnih kvantitetah, ki jih v politiki presegamo z zunanjo določenostjo. Baje je napočil čas, ko bi naj filozofi začeli razmišljati o neskončnem svetu števil. Potem se boste gotovo priključili naprednemu razumevanju sveta, ki temelji na številkah. Naš princip pravi: kvantum naj postane to, kar naj bi bilo! To pa je ravno tisto, kar se poveča in je presežena vrednost sveta.
Ko sodobni filozof filozofira o sodobnem svetu, to počenja kot tisti, ki se preganja s kategorijami. Ko pa politik prideluje odnos do sebe in državniške modrosti, je aktivnost njegova resnica in dejanskost. Zaradi tega politik prideluje le neke potencialne svetove in tisto, kar bi naj bilo dobičkonosno. Tako podarja videz, da samega sebe ne razume kot dejavnega duha, ampak kot tistega, ki pojasnjuje njegove osnutke in daje mnenje svoje stranke. To je razlog, zakaj ne pride dalje od neposrednosti in onega nasprotovanja. Pa od tukaj toliko tistega čutnega razpoloženja in instinkt razumevanja, s katerim sebe in svoje nasprotnike vznemirja. Vse to verjetno zato, ker je čas njegov nasprotnik, ki ga zaznava samo zunanje, ne pa notranje.
Zagotovo lahko zatrdim, da filozof in politik nista dejavna s ciljem. Oba sicer izdelujeta abstraktne ekspozicije, vendar bolj zato, da povesta kaj o sebi. Vsak na svoji strani poskuša navduševati z atrakcijami, ki nastanejo iz kake repulzije. Pa je element, po katerem sebe določata, razvejana domišljija čistega jaza. Pri tem pa naj omenim tudi to, da sta oba dejavna brez principa dejanskosti, tj. tako, da ne izhajata iz osnove in postavljenega čistega dojema.