Filozof in sodoben čas

Written by Jože Požar on 30 julija, 2017 – 5:41 dop -

Če se filozofija ne bo spustila na trda tla in bo še naprej aktivna v onstranskih svetovih, ki niso nastali na nobeni realnosti, bo obstajala le še v abstraktnih podobah ali interpretacijah razumske inteligence, ki ji ne gre za predmetno bit in bistvo, ampak za konstrukcije zunanje povezanih fenomenov, s katerimi premaguje lastno subjektivnost. To je tisti dejavni duh, ki navidezno modruje o stvari in se izteče v metafizično umevanje. Takšno početje duha je neko prizadevanje, v katerem se duh ne ukvarja s predmetno substanco. Zakaj dejaven je na razumevanju nečesa danega in možnega, ki ni noben predmetni svet, ampak videz sveta, s katerim formalno znanje dvigne do fiksirane določenosti.

A filozof bi naj bil dejaven tako, kot to prikazuje filozof G. W. F. Hegel v prvem delu Sistema vede ali nastajajočem vedenju. To pomeni, da bi naj odsvojil svoje sebstvo in ga vzpostavil kot predmet. Kajti edino posredovanje s samim seboj vzpostavi gibajočo se sebi enakost vedenja, ki je tisto začetno postajanje v elementu vedenja. Zakaj tista živa substanca je bit, ki je dejanska le, kolikor je gibanje samo postavljanje ali posredovanje s seboj. Namreč duh je tisto čisto gibanje, »postati sebi neko drugo, tj. predmet svojega sebstva.«
 

Filozof se danes izroča slučajnim vsebinam in se ne ukvarja s predmetom filozofije. Pa se zdi, kot da filozofske vsebine prideluje plehki intelektualizem, ki analizira in s čutno dialektiko proizvaja nekakšne transcendentalne podobe. In to prazno preseganje sveta se vsiljuje bodočemu filozofu, ki ne ve, da se filozofija začenja v Sistemu vede. In vse to zaradi tega, ker danes s filozofskimi vsebinami mešetari abstraktni razum, ki uveljavlja čisto razumarsko inteligenco.
 
Filozof bi naj torej upošteval dejstvo, da je vedenje kot je sprva, neduhovna čutna zavest. To kaže, da bi naj bil dejaven s principom ali tako, da sebstvo vzpostavi v elementu vedenja, ki je čisti dojem. Na ta način doseže to, da je v nasprotju neko drugo, tj. predmet svojega sebstva. In tukaj naj opozorim, da filozof Hegel v Sistemu vede prikazuje prav ta začetni element vedenja, ki je čisti dojem, s katerim duh doseže ravno to, da postane sebi neko drugo. To je tisto proti postajanje ali element vedenja, v katerem prek nasprotja doseže občo sebe-vednost v svojem absolutnem nasprotju, ki je tisto popolno obče ali čisti dojem; v njem je obče prikazujoči se Bog v drugo-biti. In to je princip, v katerem duh v svoji odsvojitvi postavlja sebe kot predmet; v drugo-biti je pri sebi. Na ta način doseže vrh svoje subjektivnosti, ki je postavljeni razloček, iz katerega se povrne v sebe.

Sicer pa bi naj filozof spremljal tudi sodobno umetnost, ki raziskuje notrino. To stremi reči, da bi naj z enim očesom spremljaj ideje sodobne umetnosti, ki odslikavajo notrino in njeno gibanje. Zakaj ravno to gibanje notrine in njeno nasprotje odkriva Hegel v Sistemu vede. Želim reči, ker je umetnost naredila korak v notranjost, je prav, če tak korak naredi tudi filozof. Kajti raziskovanje notrine in gibanje je tisto, ki vzpostavi absolutno vedenje. To je razlog, zakaj naj filozof raziskuje Sistem vede, ki mu bo razgrnil, kako duh samega sebe vzpostavi kot predmet, ali, kako doseže tisto absolutno vedenje, ki vzpostavi bit. Na filozofu je, da spremlja sodobno umetnost in da poskuša dojeti Heglov Sistem vede. Edino tako bo presegel ono metafiziko ali razmišljanje, v katerem premaguje zgolj svojo subjektivnost.


Posted in Filozofsko zrno | Komentarji so izklopljeni za Filozof in sodoben čas

Sorry, comments for this entry are closed at this time.