Če odmislimo Heglov Sistem vede, tj. Fenomenologijo duha in Znanost logike, potem filozofija obstaja kot abstraktna filozofija, katere predmet ni vzpostavljen kot absolutna ideja. Potem filozofija obstaja zgolj v oblikah raztresenih vsebin, ki eksistirajo kot čisti razumski pojmi. Posamezne vsebine so zgolj zunanje razvite kategorije, ki podarjajo razdrobljeno dejanskost v občih momentih. Se pravi, posamezne vsebine so na sebi nedoločeno bistvo in niso razvite iz postavljenega čistega pojma filozofije. To pomeni, da posamezne vsebine obstajajo zgolj kot zunanje določen svet, ki ni vezan na svoj pojem. Kar nam pojasni, da so posamezne vsebine obravnavane kot nekaj, kar je mogoče zunanje združevati ali povezovati v neko celoto. V takšnem zunanjem obravnavanju vsebin je filozofija zgolj neko premagovanje subjektivnosti ali idealizem, ki ne prikazuje nobene poti.
Filozof G. W. F. Hegel je naredil velikansko delo s tem, ko je razvil in vzpostavil Sistem vede, s katerim je razodel nastajajoče vedenje in pokazal duhu, da filozofija ne more obstajati zgolj kot abstraktna filozofija. Zaradi tega je Hegel predmet filozofije najprej razvil kot čisti pojem, tj. kot nastajajoče vedenje, s katerim je vzpostavljen princip vedenja, tj. predmetni element vedenja, skozi katerega duh vzpostavi samega sebe kot predmet. To sem že velikokrat zapisal, vendar znova ponavljam, ker je to tisti logični element, ki je obstoj bivanja sebi enakosti ali čista abstrakcija, ki je jedro Sistema vede.
Danes se filozofijo dojema tako, kot da Heglov Sistem vede sploh ne obstaja. Zaradi tega vsebine Sistema vede niso postavljene v predmetnik filozofije. Celo več, zaradi tega se je filozofija razvodenila v abstraktne vsebine in transcendentalno spoznavanje a priori. Namesto da se Sistem vede vzpostavi kot predmetnik filozofije, se izmišlja nove predmete, s katerimi filozofija izgublja svojo objektivnost.
O čem bi filozofi razmišljali, če Sistem vede ne bi bil vzpostavljen? Zagotovo bi premišljevali o Sistemu vede. Začeli bi se spraševati, kaj je pravzaprav predmet filozofije, kaj je tisto, kar predmet filozofije vzpostavi kot čisti pojem. Skratka, filozofi bi zanesljivo stopili v notranji svet in začeli raziskovati prav tisto, kar je Hegel razodel v prvem delu Sistema vede, tj. v Fenomenologiji duha. Morda bi jim to raziskovanje pojavnega sveta vzelo precej časa, vendar sem prepričan, da bi filozofi poskušali vzpostavili Sistem vede. To, da je treba vzpostaviti Sistem vede, to je namreč spoznal G. W. F. Hegel, ki skozi vsebine sistema filozofom sporoča, da naj prvi del Sistema vede poskušajo dojeti kot znanost o zavesti, tj. kot znanost o duhu v njegovi pojavnosti. Ta znanost vsebuje element vedenja, ki omogoča začeti pogovor o tem, kaj je nastajajoče vedenje in kaj razviti čisti pojem ideje. Drugemu delu Sistema vede je prvi del predpostavka kot tisto, kar je rezultat prvega dela.
Glede na zgoraj navedeno naj izpostavim še tole: Filozofija brez Sistema vede je abstraktna filozofija, ki se povsod začenja in vsepovsod konča. Pri tem pa je treba naglasiti, da je pozornost duha usmerjena proč od pojma filozofije. Pa tako ni nenavadno, če se je filozofija razvodenila v subjektivni idealizem ali abstraktne vsebine, ki eksistirajo izven pojma filozofije in kot nekaj, kar je artikuliral subjektivni jaz.