Če imajo predmeti, kot so slovenščina, matematika, geografija itd., neko osnovo, ki je nekaj prvega, iz česa se izhaja, potem bi naj to veljalo tudi za predmet filozofija. Filozofija kot določeni predmet je najprej tisto absolutno in svobodno, ki je osnova v elementu vedenja, tj. čisti pojem ali obča ideja, katere tisto obče v njeni ideji je način. Zakaj predmet filozofije ni zgolj zbir različnih vsebin, ki se jih iztrga iz posameznih del, temveč je najprej postavljeni čisti pojem, ki ima v drugo-biti svojo objektivnost. Filozof Hegel zapiše, da je absolutna ideja edini predmet in edina vsebina filozofije. To pa pomeni, da je potrebno predmet filozofije najprej vzpostaviti kot čisti pojem, katerega tisto obče ideje je način ali metoda.
Če predmet filozofije dojamemo kot zbir različnih vsebin, potem je razumljivo, da nam ne gre za to, da predmet filozofije vzpostavimo kot čisti pojem in realnost. Potem tudi predmeta ne določimo v njegovi osnovi, ampak kot nekaj, kar zunanje povežemo iz obstoječih vsebin. Na ta način predmet ne doseže postavljene osnove, tj. substancialne razdvojitve. Kajti kolikor to razdvojitev spregledamo, potem pač predmet zastopajo poljubno izbrane vsebine. Hočem reči, potem se ne izhaja iz določne predmetne osnove, ampak iz poljubno izbranih vsebin, ki zastopajo predmet filozofije. Ob tem pa je bistveno poudariti še to, predmet, ki ni vzpostavljen iz konkretne totalitete začetnega gibanja substance, ne doseže razdvojitve, tj. čistega pojma, s tem pa tudi ne svoje začetne absolutne določenosti.
Filozof Hegel v sistemu vede razodene: »Absolutna ideja je edini predmet in edina vsebina filozofije.« Zaradi tega bi naj duh spoznaval nastajajoče vedenje, brez katerega ni mogoče doumeti absolutne ideje. Duh bi naj idejo vzpostavil kot logični predmet, torej kot čisti pojem, ki je v svoji začetni izpeljavi svobodni pojem. Zakaj ideja je tisto objektivno življenje resničnosti, ki je odnos ideje v sami sebi.
Predmet filozofije naj ne bi bil vzpostavljen kot subjektivna ideja, ki jo mojstri za filozofijo nekako zunanje določijo in podprejo z refleksijo. Na ta način se ne izhaja iz postavljenega čistega pojma ali določenosti, ki je tisto obče pojma. Občost je namreč izpolnjena bit, tj. pojem, ki sebe pojmuje in je najprej obča ideja kot absolutna enotnost čistega pojma in njegove realnosti. Kar ni nič drugega kot način pojma ali določen odnos. Hegel zapiše, da vse, kar ni v drugo-biti objektivnost predmeta, je zabloda, megla.
Če torej duh resnično želi, da bi bil predmet filozofije razumljen kot postopno dojemanje ideje iz njene obče osnove, potem je treba predmet najprej predstaviti v njegovi občosti, tj. v elementu absolutnega vedenja, v katerem so zaobjeti zavest, samozavedanje, um in duh kot tisti, ki vzpostavi absolutno vedenje. To je koristno vedeti, kajti duh je tisti, ki sebe vzpostavi kot predmet. Na ta način postavi svoje vedenje kot dejansko vedenje, ki je vedenje samega sebe. Namreč, kadar svoje odsvojitve ne izpelje, potem se običajno dogaja to, da svoje vedenje zgolj odrine od sebe in se prosto nadaljuje v nekaj drugega.
Naj omenim še to, ideja zadeva tudi sodobno umetnost in religijo. Se pravi, tudi v umetnosti in religiji gre za idejo. Pa je tako razumljivo, da je predmet filozofije ideja. Skozi njo duh vzpostavi svoj svet na način metode, ki je čisti pojem kot odnos proti sebi.