Če se filozofija ne bo resno začela ukvarjati z nastajajočim vedenjem, se bo zgodilo, da bo pravniška pamet dobila blagoslov od državniške modrosti, da je edino ona sposobna izpričevati logičnost mišljenja. Namreč pravniška pamet dobiva na veljavnosti, pa čeprav predmetnega sveta ne pojmuje. Razen tega je pravniški duh vezan na bit-izven-sebe, s tem pa je njegov pojem v bistvu zgrešen, pa se one interpretacije in objektivnost končajo v konstrukciji dejstev. Za takšno prikazovanje objektivnega sveta pa zadostuje subjektivni način mišljenja, s katerim se doseže le ono domišljanje mišljenega.
Danes je pravniška pamet pričujoča tako rekoč na vseh vogalih abstraktnega življenja. Verjetno je to okoliščina, zakaj se to pamet dojema kot umno silo, ki da je sposobna pridelovati neposredno resničnost. Pa tako ni nenavadno, če predmetni abstraktni svet v medijih interpretira in pojasnjuje pravniška domiselnost. O tem govorijo svetovi, ki niso dosegli svoje dejanskosti, ker jih je razreševal pravniški razum. Pravniška razumnost je namreč dejavna na način metafizike, na način prepoznavanja objektivnosti. Pa je pravniška logika neutemeljeno dvignjena v nebesa, saj se ne ukvarja s pojmovanjem objektivnega sveta, ampak z domišljanjem objektivnega sveta in abstraktnim smislom.
Če se resnično želi kaj več narediti za dojemanje duha, potem se je potrebno ukvarjati z nastajajočim vedenjem in logiko. Edino tako se bo duh naučil misliti iz samega začetka, tj. iz svoje odsvojitve, s katero najprej vzpostavi sebstvo kot predmet. Stvar filozofa pa je, da nastajajoče vedenje posreduje in ga naredi dojemljivega.
Če torej filozofija želi kaj več prispevati k dojemanju nastajajočega vedenja in logike, potem mora jasno izraziti, da logiko mišljenja obravnava v sistemu vede, katerega predpostavka je nastajajoče vedenje. Tako bo filozofija razumljena iz izvira ideje, katere pojem se mora najprej pretvoriti v osnovo. Kajti le tako bo duh spoznal, kaj se to pravi logično misliti idejo in razvijati odnos proti sebi iz izvira. Duh naj spoznava predvsem to: kaj je nastajajoče vedenje, kako si sebe odsvoji, da bi spoznal, kaj pomeni biti dejaven na način metode. To stremi reči, da bi naj filozofija s svojimi vsebinami odkrivala nastajajoče vedenje, tj. predmetni element vedenja, ki je čisti dojem. Zakaj tisti subjektivni način mišljenja ni nič učenjaškega, ker mu manjka princip. Pa je tisto na videz logično prizadevanje duha zgrešeno, saj duh izraža le neko nastrojenost. Zaradi tega je bistveno spoznati, da je z odsvojitvijo duha in vzpostavljenim elementom vedenja spoznan prvi logični korak duha. To je tisto začetno gibanje, v katerem odpravi sebstvo in ga postavi kot predmet. Kar pa ne pomeni nič drugega kot to, da je na ta način duh dejaven na popolni realnosti, ki se je danes ne spoštuje, ker si je filozofijo prilastil abstraktni razum, ki za svojo dejanskost ne potrebuje mišljenja.
Filozofija naj razodeva nastajajoče vedenje, tj. začetek postajanja, v katerem si duh samega sebe odsvoji. To je filozofski idealizem, v katerem duh sebe vzpostavi kot absolutno vedenje. To pa je tista pot duha, na kateri duh sebe odkriva iz nastajajočega vedenja, tj. čistega dojema, katerega postajanje biti se nadaljuje v nauku o biti ali drugem delu sistema vede.