Duh, ki meni, da je predmet filozofije mogoče spoznati tako, da bereš filozofska dela in diskutiraš o njih, spregleduje globino predmeta filozofije in razumevanje njenega pojma. Namreč tisto površinsko spoznavanje predmeta še ni dojemanje pojma, v katerem določno zaživi substanca predmeta v njegovi obči ideji. Zakaj obča ideja drži v sebi tisto notranje gibanje substance, ki preide v zunanjost ali v postavljeno objektivnost.
Filozofijo je koristno proučevati in dojemati iz začetka, tj. iz osnove in postopno, da bi duh spoznal najprej čisti pojem predmeta in tako dobili vpogled v to, kaj je tisto, kar vzpostavi čisti pojem filozofije. To nekako naznanja, da je koristno predmet filozofije spoznavati skozi Heglov sistem vede, druge poti enostavno zaenkrat ni, ne obstaja. Namreč, tisto dojemanje posameznih vsebin filozofije in potem zunanje povezovanje v neko celoto, zagotovo ne odrazi čistega pojma filozofije, ampak samo podari predstave o filozofiji.
Tu je zdaj čas spraševanja: kaj je sebstvo, kaj čista sebe-vednost, kaj je nastajajoče vedenje, kaj je element vedenja, kako si duh samega sebe odsvoji, kako vzpostavi sebe kot predmet, kaj je princip vedenja, kaj nasprotje ali proti postajanje, kaj je eno, kaj objektivni začetek filozofije, kaj je predmet filozofije in tako dalje. Skratka, duh je dosegel razvojno stopnjo, ko bi naj začel spoznavati notranji svet in tako tudi gibanje sebstva. O tem svetu namreč že pripovedujejo umetnice in umetniki s svojimi idejami ali sodobno umetniškimi deli, v katerih je tisto čutno poduhovljeno.
Ko pa duh spoznava predmet filozofije skozi slučajno izbrane vsebine, potem je to spoznavanje treba spremeniti, ker je to pomanjkljivi način. To je koristno narediti, ker bo spoznavanje predmeta filozofije postalo bolj zanimivo. Zanimivo zategadelj, ker bo šlo za spoznavanje nastajajočega vedenja in gibanje notranjega sveta. O tem danes pripoveduje sodobna umetnost, ki svojimi deli izpoveduje notranji idejni svet. Sodobna umetnost namreč raziskuje gibanje in vzpostavljanje notrine. In to raziskovanje notrine se tiče tudi filozofije, kajti to raziskovanje izhaja iz razvojne stopnje duha, v kateri duh samega sebe spoznava. Se pravi, naloga filozofa je, da se tudi on priključi raziskovanju notrine, tj. gibanju sebstva, ki ga kaže filozof Hegel v sistemu vede. Kajti če filozof sistema vede ne bo preučeval, potem tudi predmeta filozofije ne bo spoznal iz nastajajočega vedenja. Zakaj tisto zunanje spoznavanje predmeta ne zadošča več, saj je to igra vedenja, asociacij in kategorij.
Jaz sem mnenja, da je nastopil čas, ko bi naj duh doumel, da se svet začenja v notranjosti. O tem danes pripoveduje duh sam, tj. razvojna stopnja, ki jo že raziskuje sodobna umetnost, ki s sodobnimi deli očitno prikazuje prav tisto, kar narekuje raziskani pojem duha. Namreč, če si sodobna umetniška dela podrobneje ogledamo, lahko ugotovimo, da umetniki sedaj raziskujejo prav to gibanje sebstva, ki ga je mogoče zaznati v sodobnih delih. To je tisto začetno gibanje notrine, v katerem se neposrednost odbije od sebe in se postavi kot svoje nasprotje. Skratka, sodobna umetnost raziskuje prav to, kar bi naj raziskovala tudi filozofija. Ona pa zaenkrat ne odseva nič takega, kar bi naznanjalo, da preučuje notranjost.
Če torej filozofija ne zaznava sedanjega časa tako kot ga prikazuje sodobna umetnost, potem je to neka bolečina, da ne rečem, nekakšno plehko dojemanje tega časa, v katerem duh zgolj sodeluje in podpira neprizadevnost, ki je sicer tudi dejavnost, vendar dejavnost brez cilja.