Kaže da se sodobni filozof ni ničesar naučil od starih filozofov. Če bi se, bi zagotovo filozofijo dojemal kot predmetni svet. S predmetnim svetom se ne ukvarja, ker še ni doumel, da ima filozofija svoj predmet. Namesto da spoznava predmet filozofije, sestavlja nekakšne abstraktne in enostranske svetove, v katerih ni govora o predmetu filozofije. Zaradi tega ni nenavadno, da mladi duh beži pred filozofijo, saj mu šolski sistem predmeta filozofije ne kaže kot idejo. Zakaj se to dogaja in zakaj predmet filozofije ni prepoznan, o tem največ govori metafizični razum, ki filozofijo prikazujejo kot nekaj, kar je zgolj znanje.
Filozofije se ne dojame, ker se jo predstavlja kot mrtev abstrakten svet, ki izključuje vsako posredovanje in gibanje predmetne substance. Zato je tisto zunanje izdelovanje slepil o filozofiji menda celo zaželeno, saj je tako pozornost duha usmerjena proč od predmeta filozofije. In kdo ima zasluge za to? Metafizični razum, ki gospodari s filozofijo. On namreč filozofijo zrcali kot golo znanje ali kot končne vsebine, ki nimajo nikakršnega začetka in se ne iztečejo v čisti dojem. In to vse zaradi tega, ker metafizični razum ločuje različne vsebine in se trdo drži vnanje, tako da tisto, kar pred sebe postavi, to so le enostranske abstrakcije. Metafizični razum je s svojo dejavnostjo filozofijo omrtvil na končno znanje. Zaradi tega predmet filozofije ne obstaja, kajti le na ta način metafizični razum eksistira in igra vlogo, ki mu jo podeli šolski sistem. Zakaj šolski sistem hvali samo znanje kot tako, harmonijo uma in razuma pa ne, pa čeprav ima harmonija v sebi to nujnost, da uresniči duha.
Ker ima filozofija neznanega gospodarja, je jasno, da predmet filozofije še dolgo ne bo absolutna ideja. Zakaj nevidni gospodar spoštuje samo užitke, ki mu jih podarja nepredmetna filozofija. Zato bo metafizični razum še naprej filozofijo tlačil in pobijal, ob tem pa hvalil abstraktno znanje in ravnodušne svetove. Pa je jasno, da šolski sistem predmeta filozofije ne bo inštaliral, saj temu nasprotuje metafizični razum. Metafizični razum je namreč nekakšno zlo tega našega časa, saj nasprotuje dojeti to, kar je, in izključuje um. Zato ni čudno, da filozofija ni razumljena mlademu duhu, saj mu ni predstavljena kot razvita ideja.
Torej, filozofije se ne dojema kot predmeta, ker tako hoče metafizični razum. Zato filozofija ni razumljena kot ji to gre po njenem predmetu, ampak tako kot to želi metafizični razum. On vztraja, da se filozofijo prikazuje kot količine znanja, vse z namenom, da se hvali moč metafizičnega razuma. In zato je filozofija zgolj čisto znanje. Kar stremi reči, da filozofija kot končno znanje ni nič drugega kot ravnodušne vsebine. Namreč tisto, kar je neki zbir različnih in abstraktnih vsebin, to ni noben čisti pojem filozofije, ampak zunanji svet, ki ga hvaliči metafizični razum ali prepričanje, da je filozofija zbir končnega znanja.
Duh, ki filozofijo razume vnanje, ne naredi nič za to, da bi se predmet filozofije dojel kot razvijajočo se ideja filozofije. Za kaj takega je namreč potrebno predmet filozofije dojeti iz njegove razvite osnove, ki je čisti pojem ideje. A kot vidimo, metafizični razum filozofije ne dojema kot razvito idejo, ampak kot zbir različnega znanja. Kar pove, da šolski sistem filozofijo predstavlja kot abstraktno končno znanje, zaradi česa filozofija ni razumljena. Tisto zunanje pridelovanje predstav o filozofiji dela filozofijo nerazumljeno. In za to ima največ zaslug metafizični razum, ker filozofije ne dojema kot ideje v razvoju, ampak kot zbir različnih vsebin, ki se jih lahko širi in spreminja, ker to dovoljuje šolski sistem.