Filozofija našega časa

Written by Jože Požar on 13 novembra, 2011 – 7:20 dop -

         Ko sem na Google Slovenija vpisal stavek »Filozofija tega časa«, mi je Google Slovenija najprej ponudil tri naslove mojih člankov. Bil sem presenečen, kako ne bi bil, saj nisem iskal svojih člankov, temveč filozofijo, ki bi jo naj duh tega časa napisal. Zanima me namreč filozofija, ki jo objavljajo filozofinje in filozofi danes. Moja radovednost mi ne da miru, saj bi rad zvedel, kako v svojih razmišljanjih duh odpravlja sebe v odnosu do samega sebe in kako do absolutne ideje, ki predpostavlja ono enostavno neskončnost. Kajti absolutna ideja bi naj bila ravno tako predmet razmišljanj, saj duh svojo odsvojitvijo odpravlja tudi bit, ko sebe vzpostavlja kot predmet. K tej vzpostavitvi duha prispeva tudi sodobna umetnost, ki svojimi umetniškimi eksponati zelo lepo prikazuje zreduciranega človeka na nebistveno sebstvo, na zavest, ki je prazna pripoznanost osebe. Dober primer te redukcije so eksponati umetnika Maurizia Cattelana.
 

Duh je v svojem razvoju prispel do rojstnega mesta, kjer postaja kot samozavedanje. Da bi si lahko sebe predstavljal kot izvirajočega duha in samozavedanje, mu sodobna umetnost z njenimi eksponati prikazuje podobe, s pomočjo katerih lahko sebe spoznava kot nebistveno sebstvo, kot čisto zagotovost samega sebe, kot nesrečno in komično zavest, kot duha usode itn.

 
         Glede na to, da je edini predmet filozofije absolutna ideja in da torej naj ne bi ideja duha v tem času postajala zgolj kot nekaj prosto razvijajočega se, zna biti filozofija na ravni absolutne ideje precej zahtevna. Posebej še takrat, kadar dejavni duh v svojem začetnem zagonu zaide s poti razvoja ideje in deluje kot posredovalec abstraktne ideje ali znanja. Potem duh ne razvija absolutne ideje in tudi ne tistega, kar predpostavlja absolutno idejo. Zaradi tega je dobro, če filozofija vztraja na začrtani poti in če se ne spušča v primere in primerjanja abstraktnih znanj, temveč da poskuša na tej začrtani poti sebe razvijati tako, da tista njena reč najprej dobi svoj določen obči obstoj, da bi lahko potem na sebi prešla v svoje višje postajanje ali drugobitni razvoj. Ta skrb okoli vzpostavitve biti-po-sebi, to bi bila tista neka začetna vzpostavitev ideje v svoji razdvojenosti na subjektivni pojem in objektivni pojem.

         V moji predstavi, ki je nastajala na podlagi dojemanja Heglovega Sistema vede, obstaja vrstni red vzpostavljanja reči, biti, bistva in pojma reči, in s tem je pot mišljenja označena. Prvi element je čisti dojem. Tukaj še ne nastopa nobena vsebina, ki bi se obnašala kot subjekt. V začetku gre le za to, da tista enostavna neskončnost reči ali absolutni dojem dobi svoje določne momente; razdvajanje ali nadaljevanje reči v svoje nasprotje, je oblika čistega dojema, sebienakost in prav tako neko drugo. Drugi element pa se začenja z vzpostavitvijo biti, bistva in pojma reči. Drugi element predpostavlja prvega, oba skupaj pa uresničujeta Heglov Sistem vede.

         Pot filozofije je vsekakor določno vzpostavil filozof Hegel z njegovim Sistemom vede, tj. s Fenomenologijo duha in Znanostjo logike. In edino ta filozofija je tista, ki je sposobna duhu odpirati vrata, mu pokazati pot odsvojitve in način posredovanja absolutne ideje.

 


Posted in Filozofsko zrno | No Comments »

Post a Comment