Filozofija prava ima transcendentalni pomen. Zato filozofije prava, ki se ponuja na internetu z naslovom Filozofija prava, ni mogoče dojeti kot nekaj, kar izhaja iz postavljene osnove, iz katere bi bil razvit njen čisti pojem. Filozofija prava, ki ni postavljena na nobeni osnovi, je transcendentalna ideja. Tisto namreč, kar spekulativni um pokaže, je samo to, kako individualnost udejanja neko totaliteto pogojev, skozi katero pa odseva tudi to, da je duh dejaven brez principa, saj njegov predmet ni vzpostavljen. Namesto da se razvija pojem prava in pravo vzpostavi kot dejanski čisti pojem, se duh ukvarjajo z ne dejanskim preseganjem prava. Razen tega pa transcendentalna ideja izžareva, da je duh dejaven zgolj z namenom, da pravo predstavi kot dejavnost spekulativnega uma. Kajti ravno to umno preseganje prava je tisto, kar je predstavljeno na internetu skozi vsebino, ki nosi naslov Filozofija prava. Lahko bi rekli, to je sebe vedena subjektivnost pravnega modreca.
Transcendentalna ideja prava je natančno vzeto sebe vedena subjektivnost, ki je v svojem razločku posebnost. Zakaj spekulativni um ne spoznava substance predmeta, ampak razkazuje moč uma. Se pravi, neposrednosti postavi nasproti neko atrakcijo, ki je ideal čistega uma.
Verjetno je kak pravni modrec prišel do spoznanja, da bi se dalo o pravu besedovati tudi tako, da se pravo zunanje poveže s filozofijo. Pa od tod one trditve, da je filozofija prava veja filozofije in da filozofija prava razmišlja o pravnih problemih, na katere odgovarja na filozofski način. Poleg tega pa je mogoče v predstavljeni vsebini prebrati tudi to, da je predmet filozofije prava pravo kot celota oziroma bit prava. In še marsikaj gosposkega je zapisano, verjetno s smotrom, da bi spekulacije uma dvignile pravo na sam vrh sveta. V takšnem preseganju prava, pa ni mogoče zaznati nič takega, kar bi bil vzpostavljeni čisti pojem prava. To pa kot da odseva, da čisti pojem prava pravnega duha ne navdahne; in to ne glede na to, da bi bilo dobro, da se pravo dojema kot nujno stvarnost. Namreč tisto, kar bi naj bil interes pravnega duha, je izpeljani čisti pojem prava. Zakaj tista čista sebe vedena subjektivnost ne pripomore k temu, da bi princip svobode bil vzpostavljen že v sami osnovi.
Stopimo za trenutek na področje filozofije. Filozofija namreč motri predvsem tisto, kar je bistveno, torej tisto, kar ni abstraktno, temveč je dejansko in samo sebe postavljajoče; kar ni nič drugega kot to, da dojem ustreza predmetu in predmet dojemu. In ne le zgolj to, predmet filozofije je absolutna ideja in edina vsebina filozofije. Toliko le mimogrede, da spomnimo pravnega modreca, da filozofija nima nič skupnega s pravom. Pa je zato tisto zunanje povezovanje filozofije in prava odvečno in neproduktivno.
Vprašanje, ki sprašuje, kaj bi lahko bila filozofija prava, sprašuje po tem, kaj je tista neposredna realnost pojma prava, kateri pripada njena čista dejanskost. Kajti filozofija prava, ki predstavlja samo intelektualno zrenje pravnega duha kot skupek atrakcij spekulativnega uma, še ni odnos prava do sebe, ampak le idealizem, ki pride do razločka snovi. Povedano drugače, transcendentalna filozofija prava je zgolj neko modrovanje spekulativnega uma.