Misel v naslovu je zapisal filozof Hegel, vendar pa ta ugotovitev velja tudi za sedanji čas, saj imajo filozofijo tudi danes za brezvsebinsko vedenje. Še vedno je filozofija zgolj abstraktno umovanje, ki je v samem bistvu nezanimivo, ker se ne izhaja iz realne osnove ali bivajoče določenosti, ki je čisti pojem. Zaradi tega je filozofija razumljena kot neko zapleteno razglabljanje, katerega smoter je, da na dognane resnice izdela refleksije, ki se jih ali pa tudi ne zunanje združuje. Razen tega predmet filozofije ni ideja, ampak različne vsebine, ki se jih razteguje na vnanjsko dojemanje. In tako seveda ni čudno, če se filozofijo danes razume kot brezvsebinsko vedenje, ki podarja zgolj neke čiste svetove, ki jih modrijan najde kar v sebi. Še več, filozofijo se dojema kot ničvredno vedenje, ker se ne izhaja iz nobene realne osnove in ker je predmet filozofije še vedno nekakšna uganka. K temu največ pripomorejo šolske ustanove, ki v svojih programih razdajajo le neko različno in nepovezano abstraktno vedenje, ki ni zvezano z nobenim dejansko postavljenim čistim pojmom.
Ta abstraktna podoba je nekakšna splošna konstrukcija smisla, ki eksistira v različnih abstraktnih lisah. In takšne podobe sveta danes prideluje filozofija, ker je dejavna brez principa. To je svet številnih refleksij, izpolnitev intencij, umskih gotovosti in apriornih resničnosti. Razen tega je v tem svetu očitno tudi to, da filozofiji ne gre za gibanje predmetne substance, ampak za gibanje čistega sebstva. To pa je svet nebistvenega sebstva, v katerem se čisti jaz razločuje od samega sebe.
Zato seveda ni neobičajno, če se filozofijo danes zaznava kot nedojemljivi svet, ki ne vsebuje realnosti in prehaja v nadčutno gibanje, ki ga izpričuje domišljija in refleksija ter razum, ki kombinira in razločuje svetove med seboj. To je nadčutni svet, v katerem modrec svoje vedenje svobodno razmetava in zunanje povezuje. V bistvu je to odtujeni svet modrijana, v katerem eksistira duh kot abstraktna oseba, tj. gotovo vedenje, ki se ga zgolj idealizira, ker duhu ne gre za noben odnos do predmetne substance. Takšen ne dejanski svet ni nič drugega kot sebstvo zavesti, tj. podoba sebstva, ki jo duh zunanje poveže z drugimi abstraktnimi svetovi. In tako je njegov produkt portret sebstva, ki ni nobena določna vsebina, ampak svet čistega vedenja, ki razpade v abstraktne predstave pred njegovimi očmi.
Naj zgornje izrazim še tako, modrijan svoje početje omeji na dejavnost zavesti, pri tem pa ničesar ne odpravi in tudi ničesar ne vzpostavi. Njegov smoter je samo v tem, da svoje vedenje predstavi kot obliko sostvujočega vedenja, ki je gotovost njega samega. Tisto, kar odrine od sebe, je bivanje neposredne abstrakcije, ki je prežeta od njegove individualnosti ali izobrazbe. Njegov predmet je on sam, tj. vedenje, ki ga on predoča v abstraktni obliki. To je pravzaprav čista oblika sostvujočega sebstva ali čisto vedenje kot tako.
In tako seveda ni čudaško, če se danes filozofijo dojema kot brezvsebinsko vedenje, ki ne koristi nikomur. Ob tem namreč stopi na površje tudi to, da se filozofija ukvarja z abstraktnimi in neskončnimi svetovi, ki jih razumejo edino izobraženci. Še mnogo več, podarja se videz, kot da filozofija nima nič skupnega z realnim svetom in idejo, v kateri sta Bog in narava eno. Kar nekako sporoča, da bi naj filozofija svoj predmet vzpostavila tako, da bo v njem zaživelo nastajajoče vedenje, tj. absolutno vedenje, ki je osnova filozofije.