Filozofiranje kot subjektivni način mišljenja

Written by Jože Požar on 1 decembra, 2013 – 7:34 dop -

         Filozofiranje, v katerem duh ne postane predmet svojega sebstva, ne more biti ne vem kako produktivno, saj duh ne vzpostavi duhovne substance, tistega enostavnega, ampak si sebe zagotovi kot neki nadčutni svet, ki ga premišljuje. Še več, abstraktne vsebine, ki jih poganja mišljenje, običajno prehajajo v kaj drugega. Na ta način se poveličuje užitek dejavnega duha in abstraktna enakost kot negativno obče sebstvo. To je le neka zunanja dejavnost, ki se ali pa tudi ne razveže v kaj drugega. Zato se filozofiranje duha, ki izraža končno vsebino in ne izhaja iz postavljenega nasprotja, običajno razteguje v neskončnost. Takšno filozofiranje spregleduje predpostavko za postavljanje; namesto nje izvaja tisto neko aktualizacijo duha in je ravnodušno do biti. Filozofirati na način, da je abstraktni jaz neko konkretno čisto razpoloženje, ki mu ne gre za predpostavko za postavljanje ali predmetni element, s katerim duh samega sebe postavi kot predmet, to zadeva subjektivno mišljenje.
 
Filozofiranje-kot-subjektivno-mislenje

Smoter duha je čista dejanskost, postati sebi drugo. Kajti (tako Hegel) »vedenje ne pozna le sebe, temveč tudi negativum samega sebe ali svojo mejo.«
 
         Menim, da filozofiranje, ki se odvija čez kategorije in tiste dodane posebnosti, izteče v prazno prikazen vedenja. Mišljenje se namreč zgolj navidezno ukvarja s stvarjo, saj zgolj prekoračuje ono neposrednost. To mišljenje ne izhaja iz ničesar sebi proti postavljenega in zato tudi ne proizvede nikakršnega razodetja globine, ki bi bil absolutni dojem. Duh, ki se ne utemeljuje na razdvajanju, daje videz, kot da mu ne gre za določila stvari, ampak zgolj za predstavitev njegovega čistega sebstva. To pa je način, s katerim ne odpraviš predmetne substance, ampak le kopičiš čisto sebstvo, ki ga lahko duh razvezuje čez kategorije, ki podarjajo videz, kot da gre za kako resnično enotnost stvari.

         Zgornje želi le opozoriti, da ne gre filozofirati brez začetne metode, ki je obstoj bivanja sebienakosti, v katerem dojem in predmet eden drugemu ustrezata. To je priprava, s katero je vzpostavljena notrina pojma in na ta način čisti dojem. To želi zatrditi, da je Heglov predmetni element zakon, s katerim je vzpostavljena notrina pojma kot enostavna neskončnost ali absolutni dojem. Na ta način je predmetna substanca kozi razdvajanje ohranjena kot čista abstrakcija ali kot notranji razloček. Predmetni element postavi obče, ki določa samo sebe kot izpolnjeno bit.

         Po mojem uvidu bi moral biti duh zbran do istoimenskega, ki je skozi sebe samega realno in se postavi kot izvirajoča notrina, ki samo sebe odpravi v podobo čistih momentov. Zakaj to je enostavna neskončnost, vzpostavljena razločevana notrina, ki je absolutni dojem ali absolutna določenost. Vse to z ciljem, da se filozofiranje ne bi razgubilo v abstraktne predstave. Takšno filozofiranja, ki mu ne gre za bistvo življenja in le zunanje povezuje svojo vedenje in refleksijo, je neproduktivno in ga ne gre hvaliti, ker ničesar ne odpravi. Še več, duh, ki ne zaznava sedanjega časa kot gibanje in spoznavanje začetne metode, bo ostal zunaj. Spoznavanje predmetnega elementa je namreč spoznavanje nastajajočega vedenja.


Posted in Filozofsko zrno | No Comments »

Sorry, comments for this entry are closed at this time.