Filozofovo predavanje kot odtujitev osebnosti ali kot kaos duhovne moči

Written by Jože Požar on 20 novembra, 2011 – 7:56 dop -

Nemalokrat je v predavanju filozofa predmet tisto negativno njega samega

         Ni kaj, filozofija postaja bolj zanimiva takrat, ko začne filozof svoj predmet odrivati od sebe in ga členiti na mnoge podobe. Ob tem pa mora imeti v vidu tudi to, da predmet med členjenjem določno vzpostavi. Kajti če se to ne zgodi, mu lahko predmet kot čisto vednost odpravi njegov subjektivni jaz. Zato bi naj filozof deloval zbrano in v nekem načinu. Sicer pa se naj ne bi zapletal v kako globlje gibanje predmetne substance ali v kakšno njeno resnico. Skratka, filozof bi naj deloval na površju in predvsem enostavno; v samo stvar se enostavno ne sme potopiti, še posebej pa ne takrat, če notrine predmeta ne vzpostavi kot določno bivajočo dejanskost. Filozof se bi torej naj dotaknil stvari ravno toliko, da z njo ohrani stik ali neko navidezno napetost med njim in stvarjo. Njegov tvoren pogovor s stvarjo bi naj bil dovolj za to, da se predavanje razlije v uspešno predstavo.
 

Takšno podobo običajno dobi reč, če ni v svojem začetku vzpostavljena kot iz sebe izvirajoča in določno vzpostavljena reč. Kot to kažejo razblinjene belo-sive lise, reč ni mogoče razbrati iz ilustracije. Namesto reči eksistira enostavna negativnost, nekakšna nična bistva.

 
         Sploh pa filozof predavatelj opravlja precej zahtevne naloge. Kajti njegova naloga ni zgolj v tem, da obdrži na površju stik s stvarjo, temveč tudi v tem, da ohranja neko stalno predmetno napetost. Zato je seveda dobro, če ima filozof v rokavu nekaj rezerve, npr. imena poznanih filozofov. Tako pripravljen lahko vsak trenutek izreče kakšno misel o filozofu kot osebi, prav tako pa lahko prinese na dan tudi kak iztrgan košček njegove filozofije. Na primer, če v predavanje pokliče filozofa Hegla, lahko takoj omeni, kdo je bil njegov prijatelj, lahko pa tudi izpostavi kakšno njegovo nerodnost, ki jo poslušalci tako ali tako radi slišijo. In da bi v njegovem predavanju zaživelo še kakšno višje ali bolj aktivno življenje, je zaželeno, da pokliče v predavanje vsaj enega nasprotnika Heglove filozofije. To je lahko npr. Freud, njegov nasprotnik pa bi lahko bil Lacan. Na ta način filozof svoje predavanje popestri z imeni, vse seveda z namenom, da jih lahko med seboj zunanje primerja in da iz primerjav naredi posebno abstraktno predstavo. Poleg tega je dobro, če se filozof tu in tam oddalji od stvari; obnovi kak filmski dialog, razčleni njegovo najljubšo podobo, nato pa nadaljuje tako, na primer, da napade razum ali um, ki se danes zelo rada igrata z ničnimi bistvi. In tako filozofov predmet raste iz njega in pred njim iz njegovih besed in se sam sestavlja v izvensebnost, v neko drugost in ponovno drugost. In ko je predmet zaobjet in obstaja v obliki abstraktne predstave, filozof predavanje zaključi.

         No, kakorkoli se že vzame to moje zgornje izvajanje, subjektivna drža in vztrajanje pri čistem vedenju, s katerim si filozof odsvoji zgolj svojo osebnost, ni mogoče vzeti kot kako zelo produktivno filozofiranje. Še posebej ne takrat, ko resnica predmeta ostane sebienak ostajajoč odnos in nič več od tega odnosa.

 


Posted in Filozofsko zrno | No Comments »

Post a Comment